Japonci

Japonska je relativno blizu tako avstralije kot tudi nove zelandije, zato je logicno, da jih srecujemo na vseh bolj odmevnih turisticnih tockah. Prvic smo jih opazovali takoj po pristanku v sydneyu na bondi beach-u. Na plazi so mocni valovi in zelo vetrovno je, bucno torej, vendar so bili japonci tako stevilcni, da jih ni bilo moc zgresiti. Plesali so neke vrste kolo, se drzali za roko in veselo vriskali. Takrat so mi bili zabavni in naredil sem celo par fotk... Naslednji dan, ko smo obiskali opero v sydneyu pa so se mi posteno zamerili. Opero obdaja nekaksna avra magicnosti in ze prvic, ko sem jo videl pred leti, me je popolnoma prevzela. Je ena od stvari zaradi katerih sem se zelel v sydney vrniti. Ko smo se dobro usedli na ogromno stopnisce opere in se izljubili z Anilom, mojim Londonskim prijateljem je kar naenkrat pridrvelo kardelo japoncev, sigurno cez 100. Na zacetku so neumorno fotkali in snemali vsepovprek kot to vedno pocno, nic narobe, potem jih je par vsiljivo zacelo slikati klaro, kar je bilo nelagodno njej in potem se nama. Potem pa so v parih minutah prakticno zasedli opero. Po skupinah so zaceli odrasli ljudje zganjati eno otrocarijo za drugo. Eni so izredno glasno in neubrano peli in kricali in krilili z rokamu po vsakem komadu, drugi so se pol ure sli metuljcke in kot to pocne klara na zacetnih urah baleta letali gor in dol po stopnicah in seveda spet kricali in se rezali. Od lepe opere je ostalo bore malo... Po tem dogodku smo jih v zadnjem tednu srecali se parkrat in vedno bolj ali manj podobna scena.
Japonska kultura me je predvsem zaradi hrane zacela ravno dobro zanimati in vec ljudi me prepricuje v bogastvo in mistiko njihove kulture, no potem pa tole... Zmeden sem...