Na najbolj juzni tocki nase poti po zahodni obali juznega otoka je dezela fjordov. Zaradi mocnih zahodnih vetrov (tukaj jim pravijo Westerlies) in tektonskih stikov, ki potekajo vzdolz obale, so tu posebne podnebne razmere, ki so ustvarile visoke gore (te se dvigajo iz morja do 1600m) in dezevni gozd (vec kot polovico dni v letu dezuje). Milford Sound je turisticno najbolj razvpit fjord in s Tanjo sva skrbno nacrtovala pot, da bi le imela soncno vreme. Stalno sva preverjala vremenske napovedi in na koncu uspela ujeti dopoldan brez dezja (a zal tudi brez sonca). Fjord smo si ogledali z eno od ladij, ki vozijo trume turistov in videli par zanimivih slapov. Kljub temu, da je bila voznja prijetna sva bila s Tanjo na koncu kar malo razocarana glede na to kako zelo so nama Milford Sound vsi hvalili. Na najino veliko presenecenje sva od lokalcev veckrat slisala, da je fjord veliko lepsi v dezju vendar se je zadeva se posebno Tanji, ki pac obuzuje sonce, zdela neverjetna. In tako smo se popoldan, ko je ravno pocasi zacelo dezevati, odpeljali nazaj v notranjost. Ko se je posteno ulilo in smo se z avtom vozili po dolini, obdani z fjordskimi gorami, sva razumela kaj so govorili lokalci. V trenutku se je okoli nas pojavilo na stotine slapov, ki so preplavili hribe. Cesa takega se nisem videl.
Proti veceru smo na bliznjem jezeru Te Anau odsli se na ogled kraske jame, kjer smo lahko obcudovali svetlece crve (gloworms), ki zivijo samo na NZ. Crvi bivajo na stropu v jami in se prezivljajo z lovljenjem malih jamskih music. Mrces privabljajo z majhno lucko (luminiscenca), kar v cisti temi ustvarja magicen efekt zvezdne noci. Super dozivetje za naso Klaro in tudi zame, saj sem se pocutil kot ob bozicu. Za kicast zakljucek dneva je poskrbela se polna mavrica, ki se nam je prikazala nad jezerom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar