Kiti

Zadnji postanek na juznem otoku, ki sva se ga oba zelo veselila, je Kaikoura, kjer je mozno videti kite. Ti zivijo relativno blizu obale (no, ni bojazni, da jih srecas med plavanjem - tudi, ce bi bila voda dovolj topla, da bi to pocel ;) zato, ker se povrsinsko in globoko morje tu srecata zelo blizu kopnega. In whale watching je v Kaikouri velik biznis. Ponudniki ogledov ponujajo refund, ce kita ne vidis, kar je glede na njihovo 98 odstotno uspesnost, redko. Ker je za oglede spodnja meja tri leta, sva sla z Maretom na ogled vsak posebej. Najprej sva mislila, da bo zadeva primerna tudi za Klaro, a sva si kasneje premislila. Cast prvega izleta je pripadla meni. Popoldansko morje je bilo tisti dan ze precej razburkano, zato sem pojedla neko zeliscno tableto proti slabosti. In ni mi bilo zal. Na poti nas je tako premetavalo, da je marsikdo posegel po vreckah, ki so bile zataknjene za stole. Kita smo kar nekaj casa iskali, sli cez drn in strn, in na koncu smo ga nasli! Ker je bil na povrsini ze nekaj casa, vse skupaj pa se tam zadrzi kakih 10 minut, nas je kar katapultiralo s stolov, ko je kapitan ustavil ladjo. Kit - sorta sperm whale - je mirno lebdel na povrsini, vsake toliko pihnil iz nosa in se cez kake tri minute poslovil od nas. Bila sem kar malo razocarana, da je bilo tako kmalu konec. Razveselila me je informacija, da bomo iskali naprej. Kmalu so sporocili, da je se en kit na vidiku. In tega smo si privoscili ful time. Na ladji vznemirjenje in bezlanje kot v mravljiscu, v vodi mir in spokojnost. Trenutek in vecnost. 
Vodic na ladji je o kitih povedal veliko zanimivega. Zelo se mi je vtisnila v spomin pripoved kitove porodne izkusnje. Ob porodu zenske kitovke sklenejo krog okrog rojevajoce mame, da ustvarijo mirno in varno okolje za mamo in mladica, ob njej pa sta ena ali dve babici, ki pomagata. Se en dokaz, da je narava polna modrosti in ponuja odgovore na najglobja vprasanja.
Danes (17. feb) je sel do kitov tudi mare. Morje je bilo bolj mirno a videli so 'le' enega kita. Opazovali pa so lahko tudi albatrosa, pticjega velikana, ki ga je sicer prakticno nemogoce videti tako blizu kopnega in je srecanje z njim se en privilegij Nove Zelandije.