Jaka

Jako sva parkrat že omenila; Slovenec, ki se je pred petimi leti preselil na Palawan in svojo službo v vojski zamenjal za službo v raju. Pomagal nama je z nekaj kontakti, predvsem pa rešil kožo (za kar mu bova večno hvaležna) s tem, da nama je posodil denar za nastanitev v Port Bartonu, kamor sva prišla s premalo gotovine in bi morala v najslabšem primeru naslednji dan iti do Puerta Princese, ki je praktično edino mesto na otoku, kjer kot tujec lahko dviguješ denar iz bankomata. Gotovina je tu zlata vredna in na ta del realnosti sva po petih letih pretežnega potikanja po Evropi kar malo pozabila; vse nakupe - trgovina, restavracija, nastanitev, je tu mogoče opraviti praktično le z njo. V El Nidu naju je za plačilo nastanitve resil Pay Pal, v Port Bartonu pa Jaka. 

V Puertu Princesa smo se dobili na večerji, kjer sva se mu lahko vsaj iz srca zahvalia (in vrnila denar ;), čeprav sva klobaso, ki mu je bila namenjena, očitno pozabila v Ljubljani. 

Jaka, se enkrat, HVALA!

Port Barton

Po slabem tednu razvajanja pri Alexu in Becky smo za naslednjo destinacijo izbrali Port Barton. Mestece nekje na sredini Palawana, ki je veliko bolj umirjeno kot El Nido. Priporočal nama ga je Jaka, Slovenec, ki živi na Palawanu in se ukvarja s turizmom. Verjetno ga pozna večina Slovencev, ki je šla na Filipine, midva pa sva zanj izvedela po naključju, saj je imel le dober teden pred našim odhodom intervju na Valu 202. In ga je Mare kontaktiral. Jaka nama je pomagal z organizacijo nočitve v Port Bartonu, kjer spimo pri Bing & Vice-u, v čisto novih, tri mesece nazaj odprtih apartmajčkih. Simpatičen majhen kraj, kjer se 'vsi' poznajo, tudi turisti (vsaj po videzu), saj vsi zahajamo v teh par lokalov in restavracij, ki tu pač obstajajo. Dan preden smo odšli iz Port Bartona, sta Španka in Izraelec odprla picerijo in vsi smo si z veseljem privoščili eno. Bila je izvrstna; kot je rekel Dorian 'najboljša pica v mojem življenju' :).

V treh dneh, kolikor smo bili tu, smo šli na izlet do bližnjega slapa. Osvežitev v tolmunčku pod slapom smo vsi tezko čakali, pot je namreč vodila skozi pravo dzunglo, bilo je vroče in vlažno. Klara in Dorian sta pogumno in veselo skakala s skal in ker je tu v splošnem bolj malo otrok med turisti, je Klara za svoj skok  z višine požela bučen aplavz :). Na poti nazaj smo se ustavili na plaži v eni res lušni in urejeni vasici. Po večerji, ki nam jo je pripravila domačinka, smo se s čolnom v mesečini odpravili nazaj. Na plaži so bile majhne lepe školjke, kot naročene za Klaro. 

Drugi dan smo odšli na island hoping, tokrat tudi s snorklanjem. Prva sicer krasna destinacija 'aquarium' je bila polna ribic in koral, a žal tudi malih meduzic (oz.'planktona', kot situacijo interpretirajo domačini), ki so nas pikale in Doriana ter Klaro hitro odvrnile od plavanja. Kmalu za njima je iz vode prišel tudi Mare. Mene je pikanje najmanj motilo, imava pa s Klaro danes, 'dan potem' veliko rdečih pik in srbečice po celem telesu. Kakorkoli oni temu rečejo, bile so majhne meduzice, ki so si naju zelo privoščile. Na izlet smo odšli skupaj s štirimi upokojenimi Španci, sosedoma v apartmaju in njunima prijateljema, ki so na dooolgih, večmesečnih počitnicah na Filipinih. Simpatični zelo.

Zvečer pa Valentinov koncert v lokalčku, kjer je Dorian dva dni nazaj navdušeno bobnal in se še bolj ogrel za idejo, da bo postal bobnar. Prvi korak - 'kdaj dobim svoje bobne?', seveda.

Če so nam na otoku k srcu prirasli ljudje, nam je tu kraj; Port Barton, miren lep obmorski koticek, kjer cas teče počasi in umirjeno. Upam, da bodo turizem tu bolj trajnostno usmerjali in ne bo čez par let postal podobno umazano mravljišče kot El Nido. V načrtu imajo namreč gradnjo letališča in številnih resortov na bližnji 14km plaži, v stilu Boracaya.

Klarina in Dorianova novička

Na island hopping-u smo šli tudi v veliko laguno, kjer je bilo zelo lepo. Voda v njej je bila zeleno modra in mirna. Vanjo sva šla z očijem na kanuju, Doriana in mami pa je peljal profesionalec Raymond. Z očijem sva šla tudi v votlino, ki naju je pripeljala nazaj na začetek poti. V delu velike lagune je zelo odmeval glas papig. Videla sva tudi mangrove (to so drevesa, ki rastejo v vodi in imajo ogromne korenine). Tako so se končale naše dogodivščine v veliki laguni.(:(:

Klara(:(:

Dorian sem se zelo zabaval, ko sem jedel čips. Mami imam te zelo rad!(:(:

Dorian(:(:

The Alternative

Z načrtovanjem poti po Filipinih se je v glavnem ukvarjal Mare. On je bil tisti, ki je zvečer lazje ostal buden (oz. je bil bolj motiviran) in brskal po internetnih opisih in reviewjih. Enega izmed lepših namigov je dobil pri načrtu poti Zvoneta Šeruge, ki na filipinske počitnice vozi skupinice turistov. The Alternative je majhen 'resort' na otočku blizu El Nida. Košček raja s štirimi hišicami na plaži ob robu divjega otoka vodi Alex, sin izvrstne kuharice Becky, ki nas je s svojimi mojstrovinami razvajala štiri dni, kolikor smo ostali na naši težko pričakovani prvi ciljni destinaciji. Pred prihodom na otok je bilo še nekaj negotovosti, saj je bilo v preteklih dneh precej dežja, vetra in visokih valov. Alexa je skrbelo, če bo družino z majhnima otrokoma v filipinskih barčicah bangka lahko varno pripeljal čez 'lužo'. Do otoka je namreč slaba ura plovbe. Zato so v ponedeljek namesto zjutraj, po nas prišli popoldan, ko sta bila veter in morje malce mirnejša. Ko je Dorian stopil na otok, so vsi kar zaploskali od olajšanja :). Nam pa se sploh ni zdelo hudo, saj tudi Dorian postaja pravi mali plavalec, borec pa je že od spočetja :). Izvrstna ekipa je za nas res lepo skrbela, počutili smo se kot doma. Tudi tu ni manjkalo domačih živali, imajo namrec tri kužke. Doriana so impresionirali tudi fantje: Raymond, ki ga je s kajakom prevažal po lagunah in prenašal do barke, mornar, ki je sekal valove kot za stavo, pa kapitan Alex; predvsem so ga fantje fascinirali, ko smo bili na vodi, na barki. Opazoval jih je kot bogove. 

Bilo nam je tako všeč, da smo svoje bivanje na otoku s treh dni (dlje nismo mogli rezervirati, je bilo polno) podaljšali na štiri in zadnjo noč spali v šotorih. Tole novičko pišem ob pol sedmih zjutraj, v šotoru. Ob meni Klara, pred mano morje in sončni vzhod. Zvečer smo imeli filmski večer; no, ogledali smo si risanko 'Pesem morja', poetično mitološko zgodbo o povezanosti človeka in morja. Čudovita popotnica v našo noč ob morju. 

Težko bo oditi od tu, a vsak konec je nov začetek in pred nami so nove dogodivščine. 

O island hopingu in ostalih otoških podrobnostih pa še kaj napiševa.

Dolga pot do Palawana

Z Maretom sva se odločila, da počitnice začnemo z morjem, kar tudi sicer rada narediva. Na začetku in za zaključek. Najslajši del, roko na srce. Čeprav nikakor ne bi šla samo na morje in rada raziskujeva tudi notranjost ter klimatsko bolj zahtevne razmere, pa je za zimski odklop najlepše pogledati v turkizno morje iz sence pod palmo, s kokosom v roki. Potem, ko si se mangotov že na polno najedel.

No, ampak do naše prve morske postojanke, 24 ur poti (s sedmimi pribitka zaradi časovne razlike) še ni bilo dovolj. V nedeljo zjutraj smo leteli na Palawan; Puerto Princessa, od koder nas je do El Nida na severu otoka ločilo se 7 ur vožnje v enoprostorcu. Ker smo sedeli v prvi vrsti, kjer imaš edino možnost malce stegniti noge, smo se spet počutili upgrejdano :). Zvečer pa je bil mali luškan penzion na koncu umazanega mravljišča, turistične 'meke' El Nido, pravi balzam za utrujene popotnike. Pred novo nočjo na dolgi poti smo si nanudili le še večerjo. Klara in Dorian sta prisla na svoj račun - Klaro je zabavala domača muca, Doriana po lastnikova hči, 6- letna Filipinka, ki ga je popolnoma omrežila. Do te mere, da se je naučil nekaj angleških stavkov, med katerimi je najpogosteje uporabil 'let me play one game, please', potem ko je punčka vecino časa igrala njegove igrice :)...

Darja Rudolf Čenčič

Kar je najprej izgledalo kot povod za težave, se je na koncu izkazalo kot recept za uspeh. Namreč, ko smo se v petek, 5. februarja, zvečer v Zagrebu čekirali za let do Istanbula in naprej do Manile, so na okencu opazili, da bi sodeč po letalski karti na letalo morala 'druga maretova žena', Darja. Po uri negotovosti so nas na koncu le spustili na avion. Skoraj kot nagrada za neprevidnost je bila slisati tudi novica, da so nas na 10 ur dolgem nočnem letu od Istanbula do Manile, povišali v business class. To je pomenilo, da smo imeli sedeže, ki so se polegli v postelje, vsak svoj precej velik ekran, skoraj gurmansko večerjo ob svečah, zajtrk a la card, nobene gneče, bolečih nog, vratu in hrbta; o neprespani noči in zmečkanem obrazu, ki sva ga vajena iz preteklosti, ne duha ne sluha. Pot je bila gladka, praktično idealna, saj se nismo nič prekladali po letališčih - zaradi zamude že v Zagrebu, smo v Istanbulu takoj nadaljevali z letom proti Manili. V Manilo smo prišli v soboto ob sedmih zvečer po lokalnem času, poiskali hotel ob letališču in šli direkt spat.

O tem, kako se bo vrniti domov v economy classu, pa raje še ne razmišljamo ;). Verjetno si bomo luksuz na Filipinih kmalu izbili iz glave, Manila je že dajala tak vtis.

Tri, štiri, zdaj!

Po petih letih odhajamo na nov daljši odklop, ki ga bova zopet ovekovečila s par zapisi na blogu. Po prvem ugotavljava, da so tele besedice krasen spomin, ki sicer v marsikaterem detajlu zbledi, saj s klasičnimi dnevniki nisva ravno pridna. In so dober stik z družino in prijatelji, saj sva tudi z maili in sms-i bolj škrta. Trije tedni Filipinov bodo zagotovo prinesli veliko zanimivih in fotogeničnih momentov za vse (tokrat, upava, blog s fotkami :). 

Pa začnimo ...