Po Tongariru sta nam do konca novozelandskega dela potovanja ostala le se Taupo in Rotorua. Gre za podrocje, kjer zaradi podzemnega vulkanskega vrenja zavre tudi povrsina. Termalni vrelci, vroca jezera in zuborece blato te tu spremljajo na vsakem koraku. Zal tudi rezek vonj zvepla, ki nas je odvrnil od obiska farme skampov, kjer bi se tokrat lahko poizkusili v lovljenju skampov.
Bolj kot nad umetnimi bazeni s toplo vodo smo bili navduseni nad kopanjem v dveh naravnih termalnih izvirih ob reki v Taupu. Kopanje v naravnem okolju je sicer redkost, saj voda pogosto doseze tudi 100 stopinj. Ta dva izvira pa sta bila super zato, ker se voda izteka v reko in sta se vroca in mrzla voda prijetno mesali. Pocutila sem se kot v banji z neprestanim dotokom vroce vode. Mare pa je prisel na svoj racun tudi s plavanjem proti toku reke, ki je bila tako hitra, da je moral biti zelo aktiven, ce se je zelel obdrzati na mestu. Vsi smo zelo uzivali in sploh nismo dojeli kam sta sli dve uri, koliko smo se namakali.
Naslednji dan sva Klari izpolnila zeljo, da bi jahala. Na NZ je videti kar nekaj konjev, ceprav se z ovcami, kravami in divjadjo ne morejo kosati. Pa se je spomnila svojega rdja, kjer je zelo uzivala na konjicku. Odsli smo na en ranc, kjer se je pogumno usedla na cisto pravega, tavelikega konja in se s sirokim nasmeskom slabe pol ure sprehajala na njegovem hrbtu.
Glavni razlog za obisk Rotorue pa je bil kontakt z Maori, saj je Rotorua znana kot turisticna meka za spoznavanje njihove kulture. Gre za najbolj turisticno mesto na NZ in razlika, predvsem v primerjavi z juznim otokom, kjer le redko izkusis masovni turizem, je res ocitna. Tudi mi smo si ogledali konstrukcijo maorske vasi in predstavitev kulture oblikovanja lesa ter nepogresljivo maorsko predstavo - koncert, ki je bil meni vsec zaradi eksoticnega otoskega karakterja, ki je spominjal na blizajoci se polinezijski del potovanja, Maretu pa je bil impresiven njihov bojni ples imenovan haka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar