O fotogenicnosti Nove Zelandije so nama govorili vsi, ki so tu ze bili in ker z Maretom oba rada fotkava, sva se tudi te plati potovanja veselila. Resda imava vecino casa polne roke otrok in za nemoteno fotografiranje nimava najboljsih pogojev, a se vseeno nekako znajdeva. Mogoce prav zaradi obojestranskega navdusenja med nama vlada velika solidarnost.
A kot receno, otroci, hektika in multitaskanje niso idealni za tako obcutljivo zadevo kot je SLR fotoaparat s tezkim objektivom. In se nama (no ja, meni) je ze zgodaj, se v Sydneju zgodilo, da je fotoaparat brez zascite padel na tla iz vozicka in kapituliral. Po zacetni nervozi sva dejstvo nekako sprejela in se odlocila, da ga odneseva v popravilo. In upava na najboljse. 380 $Aus za popravilo vsekakor ni to, kar sva si zelela, a druge ni bilo, brez fotoaparata ne moreva biti. Serviser je rekel 'foto je zdaj kot nov'. Pa ni bil. Kmalu se je objektiv zacel zatikati, zatem sva lahko zoomirala le se, ce sva aparat obrnila navzdol, da je objektivu pomagala gravitacija, potem pa spet Konec. Objektiv je odpovedal. Tokrat popolnoma. Jeza, ki sva jo obcutila do Nikonovega servisa v Sydneyu nama ni prav nic pomagala. In en dan brez fotoaparata (ravno tisti, ko smo sli gledat pingvine) je bil dokaz, da sva od te masine odvisna. V Dunedinu sva sla v foto trgovino in s cmokom v grlu zelela kupiti enak objektiv a ga niso imeli. Prodajalec nama je svetoval tehnicno podoben in nekoliko cenejsi objektiv s se nekaj vec zooma. Kupila sva ga.
Zdaj, slab teden po tem, sva spet oba cist srecna, da ga cutiva v roki. Po tako fotogenicnem vikendu v Napierju pa sploh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar