Nas prvi teden na Novi Zelandiji

Nova Zelandija - nazaj na zacetek

Ob prihodu v Auckland v nedeljo, 30. januarja ob 4h popoldan smo takoj prevzeli avtodom. Ker imamo enak model kot v Avstraliji, je bil prevzem hitrejsi, hvala bogu pa smo opazili tudi nekaj pomanjkljivosti, ki jih sicer ne bi: dva kompleta posode in pribora, premalo pokrival in brisac, skratka nastimali so ga za dve osebi in ne za 4. Dejstvo je, da v resnici ni prav veliko druzin v tem majhnem modelu avtodoma. No, razen, kot jim midva receva, hipijasev, ki spijo v tamalih avtodomih brez mansarde in kuhinje. Teh sva na juznem otoku srecala kar nekaj.

Torej, iz Aucklanda smo sli direkt v Tongariro park, kjer smo zeleli doziveti prvo novozelandsko zanimivost v nacionalnem parku s tremi vulkani in tudi na ta nacin praznovati maretov rojstni dan. V park smo prisli pozno zvecer in spali na divje, zjutraj pa se na zalost zbudili v oblacno in hladno jutro. Japanke smo zamenjali z nogavicami in cevlji, majice brez rokavov z vetrovkami, klobuke s kapucami. Obetal se je dez. Zato je obisk nacionalnega parka odpadel. V tem vremensko nenaklonjenem dnevu pa smo vendarle naredili nekaj zabavnega. Ker smo bili na vulkanskih tleh polnih termalnih vrelcev, smo si privoscili kopanje v toooplem bazenu, kjer je temperatura vode presegla 35 stopinj. To je prava stvar zame!, se je veselila Klara, ki je prvic zaplavala pod vodo z masko in snorklom. Doriana smo oblekli v fredov obroc in nasmeh na njegovem obrazu je bil se vecji. Midva pa kot receno - srecna otroka, srecna starsa. To je bil vrhunec dneva in trenutki, s katerimi smo pocastili maretovih 38 let.

Pozno popoldan smo odrinili naprej. Do wellingtona je bilo precej voznje in ob prihodu nekaj po enajsti zvecer, sva bila oba ze precej utrujena. Glavnino naslednjega dne smo preziveli v muzeju Te papa, o katerem sva ze pisala. Prespali v pristaniscu, cakajoc na trajekt naslednje jutro ob 8h zjutraj. Noc je bila vetrovna in dezevna in pozibavanje avtodoma je blagodejno vplivalo le na malcka. Midva sva se zjutraj zbudila precej neprespana. Nama bo pa za vedno ostala v zabavnem spominu anekdota mojega vecernega lulanja, ki je bilo sredi pristanisca, kjer so nas obkrozala ostala vozila in beton, precejsnji izziv. O tem, kako sem se znasla, pa ne tukaj ;).

Voznja s trajektom je bila razgibana, klari je bilo slabo in pozdravil jo je sele ogled filma tik pred pristankom v mestecu Picton na juznem otoku. Nebo se je odprlo, posijalo je sonce in mi smo se spet lahko preoblekli v nam bolj ljuba lahka oblacila in obutev. Po kratkem pikniku, kjer smo pojedli slastne jagenckove zrezke (logicna izbira za mesojedce na NZ), smo sli direkt do Nelsona. Ker voznjo po navadi zdruzimo z dorianovim spancem (ko je buden se rad pritozuje) smo si vinograde in vinotoce na poti ogledali le iz avta. V hladilniku pa sva imela eno steklenico rdecega, ki nama jo je podarila Tania iz Britza, Samojcanka, ki smo ji bili simpaticni. 

Nelson in Abel Tasman

Nelson nas je ocaral ze na prvi pogled in dnevi, ki so sledili, so le se okrepili te obcutke. Plaza v Nelsonu je bila polna skoljk in Klarino raziskovanje je dobilo nov zalet. Plimovanje je tu tako izrazito, da se je plaza popoldan odprla dalec proti morju in njeno veselje je bilo veliko. Tudi voda je bila presenetljivo topla - 24 stopinj in ob poznem popoldanskem soncu si dobil prijeten obcutek, da je v njej enako toplo kot zunaj. 

Prespali smo v kempu v kraju Kaiteriteri nekoliko juzneje - na zacetku nacionalnega parka Abel Tasman, v prijaznem zatisnem zalivu. Ker smo se vozili zvecer, smo se ob napisih na stojnicah ob cesti 'cherries', 'strawberies', 'kiwies' le oblizovali in upali na to, da si bomo sveze sezonsko sadje lahko privoscili cimprej. V tem delu NZ je namrec veliko sadovnjakov in nekateri sadje ob cesti prodajajo kar po sistemu self service - na sadju so napisane cene, zraven pa je  kovinska skatla, v katero vtaknes denar. Velika mera zaupanja v kupce, ki je mi seveda nismo zlorabili. 

Naslednji dan je bil miren, soncen, uzivali smo na zlati plazi, kot novozelandci s ponosom imenujejo plaze z zlatorumenim peskom. Oprala sem perilo, ki se ga je v dobrih dveh tednih nabralo za tri stroje in zvecer sem se ob prijetnem vonju cistega perila pocutila kar malce zmagoslavno.

Vremenska napoved za petek, 4. februar ni bila najlepsa in odlocila sva se, da jo mahnemo cez Mt. Takaka (ca. 40 minut ovinkaste ceste) Na losose. In to ne kakrsnekoli losose. Na losose, ki si jih sam ulovis. Mare se je izkazal za izvrstnega ribica, saj je v jezercu s cca. 7.500 gojenimi lososi 1,3 kg mrcino ujel v dobrih petih minutah. Komaj sem uspela malo pofotkat in posnet akcijo, ze ga je vlekel iz vode. Klara je bila ob zacetnem navdusenju potem, ko je bilo treba ujetega lososa pokoncati, zalostna in je spet rekla, da jemo prvec mesa in zivali. Godrnjala je tudi se potem, ko je pojedla zajeten kos te dimljene ribe. Brez dileme pa je bila nad predhodnim obiskom mini zivalskega vrta, kjer je lahko pestovala morske prasicke in iz roke hranila ovce, konje, osle... in jegulje, veliko bolj navdusena. Z maretom sva bila presenecena, da jegulje zivijo tudi 100 let in vec, od tega tudi do 25 let v reki in se sele potem - nekatere - odlocijo za selitev v morje, druge pa ostanejo za vedno v reki.

Pupu springs in kopanje v reki Takaka sta glavna poudarka nasega zadnjega dne v tem delu NZ. Izviri Pupu so maorska sveta tocka. Gre za enega najvecjih sladkovodnih izvirov na svetu s kristalno cisto vodo. Cistost vode je sveta tudi njihovim sedanjim skrbnikom, tako da se vode zaradi moznosti okuzbe ne smes niti dotakniti, kar je prispevalo k misticnosti izkusnje. Bilo je vroce, mi pa potrebni  ohladitve. 19 stopinj, kolikor jih je imela reka v kateri smo se vsi pogumno okopali, je bila idealna resitev. Pred slovesom od Nelsona smo se se zadnjic predali uzitkom na najboljsi mestni plazi kar smo jih do sedaj videli. Mareta je zvecer cakala se dolga voznja do Westporta.