Vsak konec je nov zacetek

Nase potovanje je pri koncu. Pred nami je se zadnja noc in dolga pot nazaj v Slovenijo. Letimo prek Kuala Lumpurja in Pariza, relativno tekoce, pa vseeno bomo na poti 33 ur. Dolgo... Domov pridemo ob v sredo, 16. marca.
Dva meseca sta hitro minila. Klara se z mano ne bi cisto strinjala. Zadnje tedne je kar precej pogresala babi, Taco muco, prijatelje in vrtec. Zadnji teden tudi ze avtodom ;). 
Preden smo sli, sem si predstavljala, da bomo na poti ravno toliko kot trajajo solske pocitnice. Zdelo se mi je blazno veliko.
Ko smo zabredli in prestavili v ler, sem izgubila obcutek za cas. Bilo  je enkratno. Pa smo odkljukali Avstralijo, pa Novo Zelandijo in ko je bila za nami se Samoa, sem dojela, da se nas cas izteka. Auckland je ravno prav velik in kozmopolitanski, da je izvrstno zafunkcioniral kot zakljucni paket. Pocasi smo preusmerjali misli na Ljubljano. Vsaj pri meni je to zamortiziralo obcutek nostalgije ob koncu pocitnic. 
Zdaj smo pripravljeni na povratek, veselimo se ponovnega snidenja z druzino in prijatelji ter zivljenja, ki nas caka. 
Dva meseca sta bila dovolj, da smo se se kot druzina se bolj utrdili in povezali, se skupaj nasmejali, zabavali, se nakregali, pocrkljali in si odpocili. Bil je super odklop, ki upamo, da se nam se kdaj posreci.

Slovenija, prihajamo! Tri, stiri, zdaj!

Final countdown

Vceraj, v petek, 11. marca, smo prileteli nazaj na NZ, kjer bomo v Aucklandu preziveli zadnjih par dni pred povratkom domov. Pricakalo nas je sonce in prijetna, pozno poletna temperatura. Za mehkejsi prehod iz polinezijskega feelinga smo danes obiskali zivahen festival Pasifica, ki predstavlja kulturo razlicnih Tihomorskih otokov. S Klaro sva si dali poslikati obraz, vsaka s svojim priljubljenim motivom - Klara z metuljckom, jaz pa frangipanijem, seveda.

Frangipani

Tudi na tem potovanju se je izkazalo, da sem nora na to rozico. Njena perfektna, svileno bela, mehka ovalna oblika in vonj, ki se ga ne morem navohati, me vsakokrat prevzamejo. Veckrat sem jo ze hotela uvoziti v Slovenijo, kjer je zaradi neprimerne klime baje se nikomur ni uspelo vzgojiti. Nazadnje sem na Havajih kupila steblo brez korenin - sadiko, za katero sem mislila, da ne bo nic, potem pa je cudezno pognala liste, ki so po mesecu, dveh ze kar lepo obkrozali steblo. Potem pa je sledila usodna napaka, potrebna je bila le ena noc. Odprto okno, ki sem ga zvecer pozabila zapreti. Ze naslednji dan je bilo jasno, da je bil prehlad za frangipani usoden. Listi so zaceli odpadati in kmalu je bilo nekoc socno steblo, le se naguban, votel strcelj, ki se ga ni dalo vec resiti... 
Na Samoi nisem niti poskusala izvoziti sadike, saj bi mi jo na NZ zaplenili. Razmisljam, kako bi zaboga to rozo vendarle spravila v Ljubljano.

Paco, Olivia, Fua, ...

Na potovanju zaradi dinamike nismo uspeli spoznati prav veliko ljudi. Nekaj, predvsem Klarinih prijateljckov, pa je vendarle vrednih omembe. Zanjo je bila otroska druzba se posebej dragocena, saj svoje prijatelje iz Ljubljane ze zelo pogresa.
Paco je stiri in pol leta star fantek iz Svice, s katerim sta se kmalu zavohala in kljub jezikovni barieri prezivela nekaj harmonicnih uric. Tudi njegova starsa in bratec Neil so bili zelo simpaticni in po dveh nakljucnih srecanjih v Kaikouri in v Rotorui smo vsi ugotavljali, da je skoda, ker se nismo spoznali ze prej. Po energiji me je Paco spominjal na Lukija, zato me ni presenetil pozitiven odnos s Klaro, ko pa mi je na koncu omenila, da mu je podoben tudi po izgledu, mi je bilo jasno, da ji je zelo vsec ;).
Olivia je sestletna punca iz Kanade, s katero sta se druzili na Samoi. Tudi ona je lani dobila bratca, zanimivo pa je tudi to, da smo za pocitnice izbrali podobne destinacije - Avstralija, NZ in Samoa. Res je,  energija ne pozna meja in ljudi z razlicnih koncev sveta zdruzujejo podobne zgodbe. Z Olivio sta imeli nekoliko bolj razgiban odnos - od dolgega ogrevanja in opogumljanja, pa potem divjega skupnega razgrajanja, do klarine zadrzanosti, ce sta bili v druzbi s se kaksnim anglesko govorecim otrokom.
S Fuo, triletno hcerko nase izvrstne kuharice v resortu, pa sta se lovili in lovili, cel vecer, ce bi bilo treba. Klari je bila srckana crnooka temnopolta deklica zelo vsec in se je neprestano trudila za njeno pozormost. Ce je Fua kdaj pokazala vec zanimanja za Doriana kot za Klaro, se je ta zelo potrudila, da je preusmerila njeno pozornost nazaj nase...
Na koncu pa moram omeniti se dva Slovenca, ki smo ju spoznali v Tanu beach falejih, kjer sta bila nasa soseda. Toliko o nakljucjih... Gotovo smo bili edini Slovenci ta trenutek na Samoi. Novinar Marjan Srimf in snemalec Robi sta snemala dokumentarni feljton o Samoi, potem ko sta bila ze v Avstraliji in na Tasmaniji, kjer sta za oddajo Slovenci po svetu posnela impresivno zgodbo Anke Tasmanke. Dokumentarci bodo na ogled na TVSlo2 ze v zacetku aprila, tako da bo Samoo lahko spoznala sirna Slovenija. Za Slovence pa zagotovo drzi to, kar je povedal Marjan v telefonskem pogovoru za oddajo Dobro jutro Slovenija - 'Malo nas je, a povsod se kaksen najde. Na Samoi sva srecala druzino iz Ljubljane z dvema majhnima otrokoma.'

O mojem avanturizmu

Mislim, da je to fantovska hiba, da se vedno preizkusas in dokazujes, da zmores. Jaz jo vsekakor imam.. Nekateri bi rekli, da je to kompleks drugi pa, da je to raziskovalni duh. Problem pri meni je, da se vcasih precenim in pretiravam. Se posebno se mi to dogaja v zadnjih letih, ko sem se ze parkrat prav nerodno polomil med kolesarjenjem ali pa sredi noci skoraj ostal brez bencina z avtodomom v karavanskem tunelu... V tem smislu tudi ta dopust ni bil izjema. Na Samoi smo prvi teden preziveli v resortu na Lalumanu beach-u. Polezavanje na plazi, plavanje in snorklanje sem zelel zaciniti z nekaj adrenalina. Nasa plaza je bila obdana s koralnim grebenom ob katerem so se lomili precej veliki valovi. Par dni sem opazoval lokalce, ki so s kajaki odveslali do valov in  potem veselo surfali po valovih kar v kajakih. Ni dolgo trajalo in zelel sem poskusiti se sam - ce zmorejo oni, zmorem tudi jaz. Prvi izhod je bil ok, bil sem izven grebena in iz varne razdalje opazoval valove, ki so bili od blizu res impresivni in vredni se vecjega spostovanja. Ko pa sem sel ven drugic, so bili valovi se vecji. Med vracanjem v zaliv me je zgrabil val in prevrnil kajak. To se ne bi bil problem, ker pa me je vrglo v korale (tiste imenovane fingertip so se posebno ostre), sem dobil kar nekaj odrgnin. Te so bile v primerjavi z izgubljenim Klarinim snorklom, zaradi katerega je bila zelo zalostna, videti malenkost. Kmalu pa je bil snorkel pozabljen, rane pa po dobrem tednu se vedno niso zaceljene. Ena izmad njih se je celo vnela in pred par dnevi sem celo zakuhal. Zdaj sem za en teden pecen na antibiotikih in rana se uspesno celi. 
Verjetno se bom se veckrat lotil kaksne neumnosti, surfanja s kajakom pa zagotovo ne vec.