Te vrstice pisem ze na letu na Samoo (nedelja, 27. februar na NZ oz. sobota, 26. feb na Samoi, ki je najbolj zahodna tocka v dnevu. Na Samoi zadnji na svetu praznujejo novo leto) - naso zadnjo destinacijo, kjer bomo preziveli slaba dva tedna. V miru, na plazi, soncu, s kokosom v roki - no, upam :).
Ampak o Samoi nekoliko kasneje, zdaj se vracam tja, kjer smo ostali. V Tongariro, slab teden nazaj...
V Tongariru smo tokrat naplanirali lepo vreme. Ponedeljek je bil soncen, a vrhovi vulkanov, visokih 2.000 metrov in vec, so bili zal v oblakih. V Tongariru je glavna atrakcija celodnevni trek, imenovan Alpine crossing, ki je bil za nas seveda prevelik zalogaj. Smo si pa obetali en krajsi izlet z repimi razgledi. Dve uri hoje sta bili nas maksimum in v tem rangu je bil nabor omejen, pokrajina je tudi tu zelo prostrana. Obisk visokolezecih jezer je tako odpadel, ogledali pa smo si lahko slap. Teh smo na NZ videli ze precej, a recimo, da je bil ta poseben zaradi vulkanskega okolja in njemu specificne pokrajine in rastlinja. Na poti smo tako videli ostanke zadnjega izbruha lave in precej drobnega cvetja, ki sva ga s Klaro pridno nabirali. Vse rastlinje je miniaturno, tudi praprot, ki je sicer na NZ gigantska, dominiralo pa je resje.
Klara se je tokrat res izkazala. Deklariran dvourni trek, dolg 6 km, se je ob nasem tempu sprevrgel v skoraj stiriurni potep, na poti pa je od utrujenosti se najbolj jamral nas oci. Res je, da je ves cas nosil Doriancka, zato mu je oprosceno :).
Ni komentarjev:
Objavite komentar