Glede na to, da poletje na Novi Zelandiji ni cisto to, kar mi smatramo za poletje in je voda za kopanje marsikje premrzla, sva se ob premisljevanju o pocitnicah ze zgodaj odlocila, da jo mahnemo se kam na vroce. Polinezijski otoki - Fiji, Tonga, Samoa, Cookovi otoki... so prava stvar, saj so relativno blizu NZ. Za Samoo sva se odlocila po priporocilu Tine in Denija, ki sta jo v primerjavi s Fijijem in Tongo opisala kot ravno pravo mesanico prvinskosti in turizma. Ko sva na internetu nasla se opise in fotografije t.i. falejev - kolib na plazi ob vodi, sva se dokoncno odlocila, da bomo po novozelandski akciji pocivali na Samoi. Samoo sestavljata dva glavna otoka in obiskali bomo vsakega malo. Trenutno smo na juznem delu otoka Upolu, v falejih http://www.litiasinibeach.ws/.
Do falejev smo se iz letalisca vozili skoraj tri ure. Na poti sva opazovala tipicne Samojske vasi in dezevni gozd, pa nasade bananovcev, predvsem pa veliko palm. Turistov je v tem casu (tu je dezevno obdobje) malo - na letalu sta bila dva 'bela' para in mi stirje. Ostalo pa sami razseljeni Samjcani, ki so se vracali domov. Tudi v falejih, kjer smo, smo danes edini gosti. Totalen low season. Baje je januarja in vecji del februarja non stop dezevalo in imamo res sreco z vremenom, saj sta oba dneva, kolikor smo tu, krasna. Faleji so direkt na plazi, voda kristalno cista in ima dobrih 27 stopinj, dopoldan mirna kot v bazenu, popoldan pa nekaj valov, skratka idealno. Danes se je Klara kopala se ob osmih zvecer in kar norela od navdusenja. Z Maretom jo imava na sumu, da bo kmalu splavala. Tudi hrana je okusna, pivo mrzlo, odrezali pa smo si tudi ze prve kokose.
Faleji so zelo lepi in popolnoma novi, odprti od septembra lani. Podobno kot v Napierju pa je za to zal kriva naravna katastrofa. Septembra 2009 je ta del otoka prizadel cunami in ga poravnal z zemljo. Za domacine je bila to velika tragedija in kljub temu, da danes na prvi pogled ni zelo opaziti njegovih posledic, se turizem le pocasi vraca v stare tire (na Samoo sicer najvec hodijo NZ in Avstralci). Plazo obkroza koralni greben, ki ga je Mare ze odkrival. No, tu pa se se kako pozna, da je usekal cunami. Mare pravi, da je pokopalisce s svetlimi izjemami, kjer se da videti pisane ribice.
Kakorkoli, ko sva danes v popolnoma jasni noci stala pod nebom, posutim z zvezdami, Klara in Dorian pa sta ze sladko spala, sva z Maretom ugotavljala, da je to to. Nas koscek raja na zemlji.
Tina in Deni, hvala!
ponedeljek, 28. februar 2011
Para, blato, zveplo in Maori
Po Tongariru sta nam do konca novozelandskega dela potovanja ostala le se Taupo in Rotorua. Gre za podrocje, kjer zaradi podzemnega vulkanskega vrenja zavre tudi povrsina. Termalni vrelci, vroca jezera in zuborece blato te tu spremljajo na vsakem koraku. Zal tudi rezek vonj zvepla, ki nas je odvrnil od obiska farme skampov, kjer bi se tokrat lahko poizkusili v lovljenju skampov.
Bolj kot nad umetnimi bazeni s toplo vodo smo bili navduseni nad kopanjem v dveh naravnih termalnih izvirih ob reki v Taupu. Kopanje v naravnem okolju je sicer redkost, saj voda pogosto doseze tudi 100 stopinj. Ta dva izvira pa sta bila super zato, ker se voda izteka v reko in sta se vroca in mrzla voda prijetno mesali. Pocutila sem se kot v banji z neprestanim dotokom vroce vode. Mare pa je prisel na svoj racun tudi s plavanjem proti toku reke, ki je bila tako hitra, da je moral biti zelo aktiven, ce se je zelel obdrzati na mestu. Vsi smo zelo uzivali in sploh nismo dojeli kam sta sli dve uri, koliko smo se namakali.
Naslednji dan sva Klari izpolnila zeljo, da bi jahala. Na NZ je videti kar nekaj konjev, ceprav se z ovcami, kravami in divjadjo ne morejo kosati. Pa se je spomnila svojega rdja, kjer je zelo uzivala na konjicku. Odsli smo na en ranc, kjer se je pogumno usedla na cisto pravega, tavelikega konja in se s sirokim nasmeskom slabe pol ure sprehajala na njegovem hrbtu.
Glavni razlog za obisk Rotorue pa je bil kontakt z Maori, saj je Rotorua znana kot turisticna meka za spoznavanje njihove kulture. Gre za najbolj turisticno mesto na NZ in razlika, predvsem v primerjavi z juznim otokom, kjer le redko izkusis masovni turizem, je res ocitna. Tudi mi smo si ogledali konstrukcijo maorske vasi in predstavitev kulture oblikovanja lesa ter nepogresljivo maorsko predstavo - koncert, ki je bil meni vsec zaradi eksoticnega otoskega karakterja, ki je spominjal na blizajoci se polinezijski del potovanja, Maretu pa je bil impresiven njihov bojni ples imenovan haka.
Bolj kot nad umetnimi bazeni s toplo vodo smo bili navduseni nad kopanjem v dveh naravnih termalnih izvirih ob reki v Taupu. Kopanje v naravnem okolju je sicer redkost, saj voda pogosto doseze tudi 100 stopinj. Ta dva izvira pa sta bila super zato, ker se voda izteka v reko in sta se vroca in mrzla voda prijetno mesali. Pocutila sem se kot v banji z neprestanim dotokom vroce vode. Mare pa je prisel na svoj racun tudi s plavanjem proti toku reke, ki je bila tako hitra, da je moral biti zelo aktiven, ce se je zelel obdrzati na mestu. Vsi smo zelo uzivali in sploh nismo dojeli kam sta sli dve uri, koliko smo se namakali.
Naslednji dan sva Klari izpolnila zeljo, da bi jahala. Na NZ je videti kar nekaj konjev, ceprav se z ovcami, kravami in divjadjo ne morejo kosati. Pa se je spomnila svojega rdja, kjer je zelo uzivala na konjicku. Odsli smo na en ranc, kjer se je pogumno usedla na cisto pravega, tavelikega konja in se s sirokim nasmeskom slabe pol ure sprehajala na njegovem hrbtu.
Glavni razlog za obisk Rotorue pa je bil kontakt z Maori, saj je Rotorua znana kot turisticna meka za spoznavanje njihove kulture. Gre za najbolj turisticno mesto na NZ in razlika, predvsem v primerjavi z juznim otokom, kjer le redko izkusis masovni turizem, je res ocitna. Tudi mi smo si ogledali konstrukcijo maorske vasi in predstavitev kulture oblikovanja lesa ter nepogresljivo maorsko predstavo - koncert, ki je bil meni vsec zaradi eksoticnega otoskega karakterja, ki je spominjal na blizajoci se polinezijski del potovanja, Maretu pa je bil impresiven njihov bojni ples imenovan haka.
Tongariro
Te vrstice pisem ze na letu na Samoo (nedelja, 27. februar na NZ oz. sobota, 26. feb na Samoi, ki je najbolj zahodna tocka v dnevu. Na Samoi zadnji na svetu praznujejo novo leto) - naso zadnjo destinacijo, kjer bomo preziveli slaba dva tedna. V miru, na plazi, soncu, s kokosom v roki - no, upam :).
Ampak o Samoi nekoliko kasneje, zdaj se vracam tja, kjer smo ostali. V Tongariro, slab teden nazaj...
V Tongariru smo tokrat naplanirali lepo vreme. Ponedeljek je bil soncen, a vrhovi vulkanov, visokih 2.000 metrov in vec, so bili zal v oblakih. V Tongariru je glavna atrakcija celodnevni trek, imenovan Alpine crossing, ki je bil za nas seveda prevelik zalogaj. Smo si pa obetali en krajsi izlet z repimi razgledi. Dve uri hoje sta bili nas maksimum in v tem rangu je bil nabor omejen, pokrajina je tudi tu zelo prostrana. Obisk visokolezecih jezer je tako odpadel, ogledali pa smo si lahko slap. Teh smo na NZ videli ze precej, a recimo, da je bil ta poseben zaradi vulkanskega okolja in njemu specificne pokrajine in rastlinja. Na poti smo tako videli ostanke zadnjega izbruha lave in precej drobnega cvetja, ki sva ga s Klaro pridno nabirali. Vse rastlinje je miniaturno, tudi praprot, ki je sicer na NZ gigantska, dominiralo pa je resje.
Klara se je tokrat res izkazala. Deklariran dvourni trek, dolg 6 km, se je ob nasem tempu sprevrgel v skoraj stiriurni potep, na poti pa je od utrujenosti se najbolj jamral nas oci. Res je, da je ves cas nosil Doriancka, zato mu je oprosceno :).
Ampak o Samoi nekoliko kasneje, zdaj se vracam tja, kjer smo ostali. V Tongariro, slab teden nazaj...
V Tongariru smo tokrat naplanirali lepo vreme. Ponedeljek je bil soncen, a vrhovi vulkanov, visokih 2.000 metrov in vec, so bili zal v oblakih. V Tongariru je glavna atrakcija celodnevni trek, imenovan Alpine crossing, ki je bil za nas seveda prevelik zalogaj. Smo si pa obetali en krajsi izlet z repimi razgledi. Dve uri hoje sta bili nas maksimum in v tem rangu je bil nabor omejen, pokrajina je tudi tu zelo prostrana. Obisk visokolezecih jezer je tako odpadel, ogledali pa smo si lahko slap. Teh smo na NZ videli ze precej, a recimo, da je bil ta poseben zaradi vulkanskega okolja in njemu specificne pokrajine in rastlinja. Na poti smo tako videli ostanke zadnjega izbruha lave in precej drobnega cvetja, ki sva ga s Klaro pridno nabirali. Vse rastlinje je miniaturno, tudi praprot, ki je sicer na NZ gigantska, dominiralo pa je resje.
Klara se je tokrat res izkazala. Deklariran dvourni trek, dolg 6 km, se je ob nasem tempu sprevrgel v skoraj stiriurni potep, na poti pa je od utrujenosti se najbolj jamral nas oci. Res je, da je ves cas nosil Doriancka, zato mu je oprosceno :).
torek, 22. februar 2011
Christchurch
Danes nas je sokirala novica o potresu v centru Christchurcha. Zgodil se je ob enih popoldan, jakost 6,3 po richterju. Nekoliko sibkejsi potres kot septembra je povzrocil vec skode, porocajo tudi ze o smrtnih zrtvah.
Christchurch smo mi obsli pred natanko enim tednom. V njem se nismo ustavili, saj nam velika mesta vzamejo prevec energije.
Socutje s prizadetimi je zaznamovalo nase danasnje razpolozenje, predvsem pa smo veseli, da smo vendarle dovolj dalec in dogodka nismo obcutili na lastni kozi...
Christchurch smo mi obsli pred natanko enim tednom. V njem se nismo ustavili, saj nam velika mesta vzamejo prevec energije.
Socutje s prizadetimi je zaznamovalo nase danasnje razpolozenje, predvsem pa smo veseli, da smo vendarle dovolj dalec in dogodka nismo obcutili na lastni kozi...
Fotoaparat
O fotogenicnosti Nove Zelandije so nama govorili vsi, ki so tu ze bili in ker z Maretom oba rada fotkava, sva se tudi te plati potovanja veselila. Resda imava vecino casa polne roke otrok in za nemoteno fotografiranje nimava najboljsih pogojev, a se vseeno nekako znajdeva. Mogoce prav zaradi obojestranskega navdusenja med nama vlada velika solidarnost.
A kot receno, otroci, hektika in multitaskanje niso idealni za tako obcutljivo zadevo kot je SLR fotoaparat s tezkim objektivom. In se nama (no ja, meni) je ze zgodaj, se v Sydneju zgodilo, da je fotoaparat brez zascite padel na tla iz vozicka in kapituliral. Po zacetni nervozi sva dejstvo nekako sprejela in se odlocila, da ga odneseva v popravilo. In upava na najboljse. 380 $Aus za popravilo vsekakor ni to, kar sva si zelela, a druge ni bilo, brez fotoaparata ne moreva biti. Serviser je rekel 'foto je zdaj kot nov'. Pa ni bil. Kmalu se je objektiv zacel zatikati, zatem sva lahko zoomirala le se, ce sva aparat obrnila navzdol, da je objektivu pomagala gravitacija, potem pa spet Konec. Objektiv je odpovedal. Tokrat popolnoma. Jeza, ki sva jo obcutila do Nikonovega servisa v Sydneyu nama ni prav nic pomagala. In en dan brez fotoaparata (ravno tisti, ko smo sli gledat pingvine) je bil dokaz, da sva od te masine odvisna. V Dunedinu sva sla v foto trgovino in s cmokom v grlu zelela kupiti enak objektiv a ga niso imeli. Prodajalec nama je svetoval tehnicno podoben in nekoliko cenejsi objektiv s se nekaj vec zooma. Kupila sva ga.
Zdaj, slab teden po tem, sva spet oba cist srecna, da ga cutiva v roki. Po tako fotogenicnem vikendu v Napierju pa sploh.
A kot receno, otroci, hektika in multitaskanje niso idealni za tako obcutljivo zadevo kot je SLR fotoaparat s tezkim objektivom. In se nama (no ja, meni) je ze zgodaj, se v Sydneju zgodilo, da je fotoaparat brez zascite padel na tla iz vozicka in kapituliral. Po zacetni nervozi sva dejstvo nekako sprejela in se odlocila, da ga odneseva v popravilo. In upava na najboljse. 380 $Aus za popravilo vsekakor ni to, kar sva si zelela, a druge ni bilo, brez fotoaparata ne moreva biti. Serviser je rekel 'foto je zdaj kot nov'. Pa ni bil. Kmalu se je objektiv zacel zatikati, zatem sva lahko zoomirala le se, ce sva aparat obrnila navzdol, da je objektivu pomagala gravitacija, potem pa spet Konec. Objektiv je odpovedal. Tokrat popolnoma. Jeza, ki sva jo obcutila do Nikonovega servisa v Sydneyu nama ni prav nic pomagala. In en dan brez fotoaparata (ravno tisti, ko smo sli gledat pingvine) je bil dokaz, da sva od te masine odvisna. V Dunedinu sva sla v foto trgovino in s cmokom v grlu zelela kupiti enak objektiv a ga niso imeli. Prodajalec nama je svetoval tehnicno podoben in nekoliko cenejsi objektiv s se nekaj vec zooma. Kupila sva ga.
Zdaj, slab teden po tem, sva spet oba cist srecna, da ga cutiva v roki. Po tako fotogenicnem vikendu v Napierju pa sploh.
Napier - art deco capital
O tem kako veliko se vozimo na tem potovanju bova enkrat napisala poseben post - jaz pravim, da smo sli na best seller trip. Tako smo se po Kaikouri v petek pripeljali skoraj cisto do Napierja, ki je od Kaikoure oddaljen 6 ur voznje in tri ure trajekta (pojma nimam koliko je to km ;). Ustavili smo se pol ure pred Napierjem, saj na divje ne marava spati v mestih, ker je najpogosteje prepovedano.
Dejstvo je, da je obisk Napierja prav na vikend 19. in 20. feb najmocneje zaznamoval plan nasega potovanja. Ta vikend se je namrec dogajal Art Deco Weekend, ki je v totalno art deco mestu kot je Napier, res Best seller. Mesto je namrec leta 1931 popolnoma unicil najhujsi potres v zgodovini Nove Zelandije. In zgraditi ga je bilo treba na novo. Za Novo Zelandijo, ki naju arhitekturno ni niti najmanj impresionirala, je Napier zakon, saj so ga zgradili konsistentno, z obcutkom in stilom. Art deco stilom. In vsako leto februarja v spomin na potres in na novo mesto, ki je nastalo po njem, praznujejo t.i. Art Deco Weekend. To je dogodek, ki te prav zares vrne v prvo polovico prejsnjega stoletja - ljudje se zrihtajo v outfit tega casa, zloscijo old timerje in jih pripeljejo na povorko v mestu, po mestu se slisi stara glasba, nebo nad njim pa napolnijo stara letala. Cista out of time scena.
V Napier smo prisli v soboto dopoldan in takoj zavili v izposojevalnico oblek. Meni zal ni bilo nic prav in sem poiskala le klobuk, okrog vratu perle in sem bila cist ok. Klara je bila cudovita v svoji koktejl oblekici, ki jo je prav tako okrasila s perlami in klobukom, daddy pa si je kupil 50' kapo in bil zelo zadovoljen.
Art Deco, here we come! Pocutili smo se kot v filmu. Z besedami kar tezko opisem sceno, ki je bila fenomenalna, totalen skok v preteklost. Tudi vreme je bilo perfektno. Kot je Maretu nekdo rekel - photographer's paradise. Zvecer smo se malo poplesali, kar je Klara komaj cakala. Cist je podivjala na plesiscu.
Danes je bil osrednji dogodek piknik, ki se je raztezal v centru mesta ob plazi. Ljudje so prinesli polno dobrot in kar tekmovali med sabo v tem kdo bo imel lepsi in bolj avtenticen servis. Vse je bilo zrihtano v nulo. Vreme nam je bilo malo manj naklonjeno, a rahel dez je vendarle pocakal do poznega popoldneva, ko je vecina ljudi ze pospravljala svoje 'razstavne prostore'.
Dez - dober izgovor za nas novi premik - tole pisem ponoci (nedelja, 20.2.) dve uri iz Napierja, tik pred Tongarirom, kamor gremo jutri drugic poskusit sreco z lepim vremenom :).
Dejstvo je, da je obisk Napierja prav na vikend 19. in 20. feb najmocneje zaznamoval plan nasega potovanja. Ta vikend se je namrec dogajal Art Deco Weekend, ki je v totalno art deco mestu kot je Napier, res Best seller. Mesto je namrec leta 1931 popolnoma unicil najhujsi potres v zgodovini Nove Zelandije. In zgraditi ga je bilo treba na novo. Za Novo Zelandijo, ki naju arhitekturno ni niti najmanj impresionirala, je Napier zakon, saj so ga zgradili konsistentno, z obcutkom in stilom. Art deco stilom. In vsako leto februarja v spomin na potres in na novo mesto, ki je nastalo po njem, praznujejo t.i. Art Deco Weekend. To je dogodek, ki te prav zares vrne v prvo polovico prejsnjega stoletja - ljudje se zrihtajo v outfit tega casa, zloscijo old timerje in jih pripeljejo na povorko v mestu, po mestu se slisi stara glasba, nebo nad njim pa napolnijo stara letala. Cista out of time scena.
V Napier smo prisli v soboto dopoldan in takoj zavili v izposojevalnico oblek. Meni zal ni bilo nic prav in sem poiskala le klobuk, okrog vratu perle in sem bila cist ok. Klara je bila cudovita v svoji koktejl oblekici, ki jo je prav tako okrasila s perlami in klobukom, daddy pa si je kupil 50' kapo in bil zelo zadovoljen.
Art Deco, here we come! Pocutili smo se kot v filmu. Z besedami kar tezko opisem sceno, ki je bila fenomenalna, totalen skok v preteklost. Tudi vreme je bilo perfektno. Kot je Maretu nekdo rekel - photographer's paradise. Zvecer smo se malo poplesali, kar je Klara komaj cakala. Cist je podivjala na plesiscu.
Danes je bil osrednji dogodek piknik, ki se je raztezal v centru mesta ob plazi. Ljudje so prinesli polno dobrot in kar tekmovali med sabo v tem kdo bo imel lepsi in bolj avtenticen servis. Vse je bilo zrihtano v nulo. Vreme nam je bilo malo manj naklonjeno, a rahel dez je vendarle pocakal do poznega popoldneva, ko je vecina ljudi ze pospravljala svoje 'razstavne prostore'.
Dez - dober izgovor za nas novi premik - tole pisem ponoci (nedelja, 20.2.) dve uri iz Napierja, tik pred Tongarirom, kamor gremo jutri drugic poskusit sreco z lepim vremenom :).
četrtek, 17. februar 2011
Kiti
Zadnji postanek na juznem otoku, ki sva se ga oba zelo veselila, je Kaikoura, kjer je mozno videti kite. Ti zivijo relativno blizu obale (no, ni bojazni, da jih srecas med plavanjem - tudi, ce bi bila voda dovolj topla, da bi to pocel ;) zato, ker se povrsinsko in globoko morje tu srecata zelo blizu kopnega. In whale watching je v Kaikouri velik biznis. Ponudniki ogledov ponujajo refund, ce kita ne vidis, kar je glede na njihovo 98 odstotno uspesnost, redko. Ker je za oglede spodnja meja tri leta, sva sla z Maretom na ogled vsak posebej. Najprej sva mislila, da bo zadeva primerna tudi za Klaro, a sva si kasneje premislila. Cast prvega izleta je pripadla meni. Popoldansko morje je bilo tisti dan ze precej razburkano, zato sem pojedla neko zeliscno tableto proti slabosti. In ni mi bilo zal. Na poti nas je tako premetavalo, da je marsikdo posegel po vreckah, ki so bile zataknjene za stole. Kita smo kar nekaj casa iskali, sli cez drn in strn, in na koncu smo ga nasli! Ker je bil na povrsini ze nekaj casa, vse skupaj pa se tam zadrzi kakih 10 minut, nas je kar katapultiralo s stolov, ko je kapitan ustavil ladjo. Kit - sorta sperm whale - je mirno lebdel na povrsini, vsake toliko pihnil iz nosa in se cez kake tri minute poslovil od nas. Bila sem kar malo razocarana, da je bilo tako kmalu konec. Razveselila me je informacija, da bomo iskali naprej. Kmalu so sporocili, da je se en kit na vidiku. In tega smo si privoscili ful time. Na ladji vznemirjenje in bezlanje kot v mravljiscu, v vodi mir in spokojnost. Trenutek in vecnost.
Vodic na ladji je o kitih povedal veliko zanimivega. Zelo se mi je vtisnila v spomin pripoved kitove porodne izkusnje. Ob porodu zenske kitovke sklenejo krog okrog rojevajoce mame, da ustvarijo mirno in varno okolje za mamo in mladica, ob njej pa sta ena ali dve babici, ki pomagata. Se en dokaz, da je narava polna modrosti in ponuja odgovore na najglobja vprasanja.
Danes (17. feb) je sel do kitov tudi mare. Morje je bilo bolj mirno a videli so 'le' enega kita. Opazovali pa so lahko tudi albatrosa, pticjega velikana, ki ga je sicer prakticno nemogoce videti tako blizu kopnega in je srecanje z njim se en privilegij Nove Zelandije.
Vodic na ladji je o kitih povedal veliko zanimivega. Zelo se mi je vtisnila v spomin pripoved kitove porodne izkusnje. Ob porodu zenske kitovke sklenejo krog okrog rojevajoce mame, da ustvarijo mirno in varno okolje za mamo in mladica, ob njej pa sta ena ali dve babici, ki pomagata. Se en dokaz, da je narava polna modrosti in ponuja odgovore na najglobja vprasanja.
Danes (17. feb) je sel do kitov tudi mare. Morje je bilo bolj mirno a videli so 'le' enega kita. Opazovali pa so lahko tudi albatrosa, pticjega velikana, ki ga je sicer prakticno nemogoce videti tako blizu kopnega in je srecanje z njim se en privilegij Nove Zelandije.
Sever-jug-zahod-vzhod
Preden se bomo zaceli vracati nazaj proti severnemu otoku, smo se zadnjic obrnili smer, na vzhod. Slovo od zahodne obale je pomenilo tudi slovo od slabega vremena in upamo, da bo tako ostalo, saj smo bili dezja in hladnih noci ze siti. Medtem, ko so na zahodu zanimivi hribi in turbulentna narava na kopnem, vzhodno obalo zaznamuje njena lega ob odprtem morju in dogajanje globoko pod gladino. Vzhodna obala je tako dom stevilnih morskih zivalskih vrst - kitov, pingvinov, tjulnov, albatrosov, delfinov,... ki so tudi glavni fokus nasega potovanja na tem delu Nove Zelandije. Osebno sem se najbolj veselila videti v zivo pingvine in kite. Na polotoku Otago pingvini gnezdijo na vec plazah, in sicer je tu dom dveh vrst pingvinov - rumenookega pingvina, ki je precej velik, konkreten pingvin ter malega modrega pingvina, najmanjsega pingvina na svetu. Pingvine lahko opazujes v drugi polovici dneva oz. zvecer, ko se z morja vracajo hranit svoje mladicke v gnezda. Rumenooki pingvini so bolj zgodni in smo jih sli opazovat cez dan na eno cudovito divjo plazo, do katere je vodila pot po pescenih sipinah. Kot na vsakem pravem safariju je bilo treba tudi nanje cakati in se to smo prvega opazili samo z daljnogledom. Ko smo se vracali nazaj, smo popolnoma nepricakovano opazili v vodi pingvinjo glavico, ki je cakala, da nadebudni turist poslika druga dva pingvina ki sta ze bila zunaj. Tipcek je bil kar precej aroganten in je v zelji za cim boljsim posnetkom skoraj zlezel v uboga pingvina v steni, kar je seveda prepovedano. Ko je zakljucil in odsel, je na kopno priracal se tretji. Bil je prizor, zaradi katerega sem vesela odsla s plaze. No, pingvinske evforije pa pri meni s tem se ni bilo konec. Zvecer, po soncnem zahodu, je bil namrec cas se za modre pingvincke. Zaradi njih smo valentinovo vecerjo zakljucili brez sladice. Pri opazovanju se mi je pridruzila tudi Klara (njeni komentarji v stilu 'a ze spet pingvini' so bili sicer kar malo hecni), Mare pa je ostal z Dorianom v avtodomu. Ura je bila ze cez 22h, ko smo v skoraj popolni temi opazili stiri male, kot race velike pingvine, ki so se zgolj kaksen meter stran od nas sprehodili do gnezd. Tu smo zaradi teme in zahtevane nepremicnosti lahko pingvine 'videli' cisto od blizu in to je bilo zanimivo tudi Klari. Ceprav bi jih ona od vsega najraje bozala :). Kasneje je na kopno verjetno prislo se vec pingvinov, na tej majhni plazi jih namrec domuje kakih 50, a s Klaro sva morali iti, ura je bila pozna...
Milford Sound
Na najbolj juzni tocki nase poti po zahodni obali juznega otoka je dezela fjordov. Zaradi mocnih zahodnih vetrov (tukaj jim pravijo Westerlies) in tektonskih stikov, ki potekajo vzdolz obale, so tu posebne podnebne razmere, ki so ustvarile visoke gore (te se dvigajo iz morja do 1600m) in dezevni gozd (vec kot polovico dni v letu dezuje). Milford Sound je turisticno najbolj razvpit fjord in s Tanjo sva skrbno nacrtovala pot, da bi le imela soncno vreme. Stalno sva preverjala vremenske napovedi in na koncu uspela ujeti dopoldan brez dezja (a zal tudi brez sonca). Fjord smo si ogledali z eno od ladij, ki vozijo trume turistov in videli par zanimivih slapov. Kljub temu, da je bila voznja prijetna sva bila s Tanjo na koncu kar malo razocarana glede na to kako zelo so nama Milford Sound vsi hvalili. Na najino veliko presenecenje sva od lokalcev veckrat slisala, da je fjord veliko lepsi v dezju vendar se je zadeva se posebno Tanji, ki pac obuzuje sonce, zdela neverjetna. In tako smo se popoldan, ko je ravno pocasi zacelo dezevati, odpeljali nazaj v notranjost. Ko se je posteno ulilo in smo se z avtom vozili po dolini, obdani z fjordskimi gorami, sva razumela kaj so govorili lokalci. V trenutku se je okoli nas pojavilo na stotine slapov, ki so preplavili hribe. Cesa takega se nisem videl.
Proti veceru smo na bliznjem jezeru Te Anau odsli se na ogled kraske jame, kjer smo lahko obcudovali svetlece crve (gloworms), ki zivijo samo na NZ. Crvi bivajo na stropu v jami in se prezivljajo z lovljenjem malih jamskih music. Mrces privabljajo z majhno lucko (luminiscenca), kar v cisti temi ustvarja magicen efekt zvezdne noci. Super dozivetje za naso Klaro in tudi zame, saj sem se pocutil kot ob bozicu. Za kicast zakljucek dneva je poskrbela se polna mavrica, ki se nam je prikazala nad jezerom.
Proti veceru smo na bliznjem jezeru Te Anau odsli se na ogled kraske jame, kjer smo lahko obcudovali svetlece crve (gloworms), ki zivijo samo na NZ. Crvi bivajo na stropu v jami in se prezivljajo z lovljenjem malih jamskih music. Mrces privabljajo z majhno lucko (luminiscenca), kar v cisti temi ustvarja magicen efekt zvezdne noci. Super dozivetje za naso Klaro in tudi zame, saj sem se pocutil kot ob bozicu. Za kicast zakljucek dneva je poskrbela se polna mavrica, ki se nam je prikazala nad jezerom.
nedelja, 13. februar 2011
Moj prvi bungy
Ze od nekdaj sem si enkrat zelel skociti bungy ali pa iz letala s padalom pa ko sem bil mlajsi nikoli ni bilo priloznosti. Tanja in Klara sta sicer malo cudno pogledali ko sem omenil, da bi sel, ampak po dolocenem casu se je zadeva uvrstila v program potovanja. Mami se mi zdi je bila malo ponosna, da si upam (sama baje ne bi sla), Klaro pa je sicer najprej malo skrbelo, potem pa ko sva razlozila kako zelo varna je zadeva, je bilo tudi njej ok.
Ce na NZ reces bungy potem si rekel se bolj malo, saj jih obstaja v dezeli bungy-ja kar precej razlicnih, najprej po visini skoka in potem po nihanju (skok ali swing) in potem se glede na to kako se vrzes cel kup verzij. Osebno me je sicer malo mikal najvisji bungy v Evroaziji 134m, o katerem je nek Izraelec celo noc razlagal v campu v Qeenstownu, da je bilo dozivetje njegovega zivljenja (kljub temu, da se je baje ze boril s Palestinci) a sem se vendarle za svoj prvi bungy odlocil za klasiko, skok iz 43m visokega mosta Kawarau kjer je AJ Hackett leta 1988 zacel z bungy businessom. Danes imajo tam zabelezenih ze cez pol milijona skokov, najmlajsi skakalec je bil star 10, najstarejsi pa nepredstavljivih 94 let.
Kot pricakovano sem imel pred skokom malo treme, pri pisanju svojih podatkov ob prijavi sem se recimo zmotil pri pisanju priimka, rojstnem datumu in drzavi, prav pa napisal samo ime in potem sel v kratkem casu dvakrat na stranisce...:-), ampak ko sem pa enkrat bil na mostu, pa vse gladko kot profi. Ko sem potem videl se fotke sem res skocil zelo solidno, pa se dolzino vrvi so natancno namerili, tako da sem glavo namocil v vodo, kar uspe redko sodec po skakalcih pred menoj.
Takole po prvem bi rekel, da bi zadevo z veseljem se kdaj ponovil ce bo priloznost, o kaksnem razsvetljenju kot pri Izraelcu pa vseeno ne morem govorit.
Ce na NZ reces bungy potem si rekel se bolj malo, saj jih obstaja v dezeli bungy-ja kar precej razlicnih, najprej po visini skoka in potem po nihanju (skok ali swing) in potem se glede na to kako se vrzes cel kup verzij. Osebno me je sicer malo mikal najvisji bungy v Evroaziji 134m, o katerem je nek Izraelec celo noc razlagal v campu v Qeenstownu, da je bilo dozivetje njegovega zivljenja (kljub temu, da se je baje ze boril s Palestinci) a sem se vendarle za svoj prvi bungy odlocil za klasiko, skok iz 43m visokega mosta Kawarau kjer je AJ Hackett leta 1988 zacel z bungy businessom. Danes imajo tam zabelezenih ze cez pol milijona skokov, najmlajsi skakalec je bil star 10, najstarejsi pa nepredstavljivih 94 let.
Kot pricakovano sem imel pred skokom malo treme, pri pisanju svojih podatkov ob prijavi sem se recimo zmotil pri pisanju priimka, rojstnem datumu in drzavi, prav pa napisal samo ime in potem sel v kratkem casu dvakrat na stranisce...:-), ampak ko sem pa enkrat bil na mostu, pa vse gladko kot profi. Ko sem potem videl se fotke sem res skocil zelo solidno, pa se dolzino vrvi so natancno namerili, tako da sem glavo namocil v vodo, kar uspe redko sodec po skakalcih pred menoj.
Takole po prvem bi rekel, da bi zadevo z veseljem se kdaj ponovil ce bo priloznost, o kaksnem razsvetljenju kot pri Izraelcu pa vseeno ne morem govorit.
Izgubljena - najdena
Te vrstice niso namenjene opisu soncne dobrodoslice, ki smo je bili delezni v Queenstownu in Wanaki, kjer prezivljamo zadnja dva dneva, ali maretovi tremi pred jutrisnjim bungee jumpingom. Danes se nam je zgodilo nekaj, cesar ne bomo nikoli pozabili in upam, da se nam ne bo vec ponovilo...
Sli smo na izlet s parnikom po jezeru Wakatipu ob katerem lezi Queenstown. Po pristanku je maretovo pozornost pritegnil ledeni bar in je zavil vanj. Midva z Dorianom sva mu sledila, mislec da je enako naredila tudi Klara. A cez kako minuto sva ugotovila, da je ni. Ko se na najine klice ni odzvala, sva pomislila, da se je skrila, kar vcasih rada naredi. A po minuti, dveh, nama je postalo sumljivo. Zacela sva letati naokrog in jo se glasneje klicati. Nic. Pritegnila sva pozornost mimoidocih ljudi, ki so prijazno pomagali in gledali, ce bi jo kje videli. V mislih se mi je odrolal najhujsi scenarij, ki sem ga odganjala, kricala in iskala naso malo zvezdico med ljudmi. Hvala bogu za majhna mesta in malo gnece na NZ. Kmalu so mi ljudje namignili, da so jo videli in da ze tecejo za njo. Klara je bila hitra kot blisk in se je v teh nekaj minutah oddaljila vsaj za kakih 300 m. Komaj sem ji sledila, na klice se ni odzivala. Neka zenska jo je ujela in skupaj sta me pocakali. Ko smo vsi prisli k sebi (jaz sem rabila najvec casa), je razlozila, da jo je bilo najprej malo strah, ko naju v mnozici ni videla, potem pa se je odlocila, da gre do avtodoma (zapomnila si je kje smo ga parkirali dan prej in mislila, da je tudi danes tam) in po tej odlocitvi je ni bilo vec strah. Tekla je, da bi bila cimprej tam... Res je pametna nasa punca, a tokrat sva ji razlozila, da naj zaupa najinim izkusnjam in si naslednjic, ce bi se slucajno se kdaj izgubila, pocaka na mestu, kjer se je to zgodilo.
Vceraj sva se pogovarjali o adrenalinu in danes ga je bilo pri meni na delu veliko, prevec...
Sli smo na izlet s parnikom po jezeru Wakatipu ob katerem lezi Queenstown. Po pristanku je maretovo pozornost pritegnil ledeni bar in je zavil vanj. Midva z Dorianom sva mu sledila, mislec da je enako naredila tudi Klara. A cez kako minuto sva ugotovila, da je ni. Ko se na najine klice ni odzvala, sva pomislila, da se je skrila, kar vcasih rada naredi. A po minuti, dveh, nama je postalo sumljivo. Zacela sva letati naokrog in jo se glasneje klicati. Nic. Pritegnila sva pozornost mimoidocih ljudi, ki so prijazno pomagali in gledali, ce bi jo kje videli. V mislih se mi je odrolal najhujsi scenarij, ki sem ga odganjala, kricala in iskala naso malo zvezdico med ljudmi. Hvala bogu za majhna mesta in malo gnece na NZ. Kmalu so mi ljudje namignili, da so jo videli in da ze tecejo za njo. Klara je bila hitra kot blisk in se je v teh nekaj minutah oddaljila vsaj za kakih 300 m. Komaj sem ji sledila, na klice se ni odzivala. Neka zenska jo je ujela in skupaj sta me pocakali. Ko smo vsi prisli k sebi (jaz sem rabila najvec casa), je razlozila, da jo je bilo najprej malo strah, ko naju v mnozici ni videla, potem pa se je odlocila, da gre do avtodoma (zapomnila si je kje smo ga parkirali dan prej in mislila, da je tudi danes tam) in po tej odlocitvi je ni bilo vec strah. Tekla je, da bi bila cimprej tam... Res je pametna nasa punca, a tokrat sva ji razlozila, da naj zaupa najinim izkusnjam in si naslednjic, ce bi se slucajno se kdaj izgubila, pocaka na mestu, kjer se je to zgodilo.
Vceraj sva se pogovarjali o adrenalinu in danes ga je bilo pri meni na delu veliko, prevec...
Ledeniki
Na poti od Nelsona do glacier country-ja kot mu pravijo, ni kaksnih zanimivih reci, pa se slabo vreme smo imeli. Svetla tocka poti je bila, da smo si v Hokitiki, kjer so znani po izdelovanju nakita iz zelenega zada (jade), ki ga kopljejo na NZ, vsi, celo Dorian nakupili verizice z obeski. Zad nam ni bil tako vsec pa smo kupili taksne bele iz kosti, razen klare, ki si je izbrala roza kristal.
Malo depresivni od nizkega pritiska in dezja, ki nas je spremljal odkar smo zapustili Nelson, smo prispeli do prvega od dveh ledenikov - Franz Josef in se v se vedno oblacnem vremenu odpravili proti njemu. Posebnost obeh ledenikov je, da se spusca led zelo nizko, skoraj do nivoja morja. Se pred parimi dnevi smo se veselo kopali v zelo toplem morju in v mislih smo bili se vedno precej poletni. Zato nas je to kontrastno ledenisko vzdusje s svezim zrakom in hladnim vetrom presenetilo. Clovek enostavno ne pricakuje tako alpinisticnih obcutkov na tako nizki nadmorski visini. Zaradi intenzinvega dezja smo v dolini Franza Josefa lahko obcudovali stevilne slapove. Led ima zelo lepo modro barvo, tako da sva kljub relativno slabi vidljivosti naredila veliko fotografij. Na sam ledenik pa zal nismo mogli, tja bi sli lahko samo z vodici... Naslednji dan smo se odpravili se na drugi ledenik, Fox. Tam zaradi slabega vremena se dan prej dostop sploh ni bil mogoc. Podivjane reke so unicile dostopno pot in ko smo prisli, so jo veliki bagerji ravno popravljali. Ledeniska dolina je bila polna ledenih skal, ki jih je reka naplavila iz ledenika. Ledenik Fox je bil sicer podoben Franz Josefu, s to razliko, da smo lahko sli blizje (priblizali smo se mu na dobrih 100m) in da je iz dna ledenika tekla skozi tunel mocna reka, v katero se je iz ledenikovih sten lomil led. Slisati je bilo kot grmenje nevihte, kar je bilo spet dozivetje... Popoldan smo se odpravili proti Haastu, lepi vasici v kateri smo prespali v kempu s prijetnimi skupnimi prostori. Klara in Dorian sta imela stevilne igrace in sta se na najino zadovoljstvo lepo igrala, jaz pa sem spekel palacinke. Te sem Klari obljubil ze takrat, ko smo si na poti do ledenikov ogledali t.i. Pancake rocks, ki so bile v slabem vremenu manj impresivne kot na razglednicah, obsijane s soncem.
Malo depresivni od nizkega pritiska in dezja, ki nas je spremljal odkar smo zapustili Nelson, smo prispeli do prvega od dveh ledenikov - Franz Josef in se v se vedno oblacnem vremenu odpravili proti njemu. Posebnost obeh ledenikov je, da se spusca led zelo nizko, skoraj do nivoja morja. Se pred parimi dnevi smo se veselo kopali v zelo toplem morju in v mislih smo bili se vedno precej poletni. Zato nas je to kontrastno ledenisko vzdusje s svezim zrakom in hladnim vetrom presenetilo. Clovek enostavno ne pricakuje tako alpinisticnih obcutkov na tako nizki nadmorski visini. Zaradi intenzinvega dezja smo v dolini Franza Josefa lahko obcudovali stevilne slapove. Led ima zelo lepo modro barvo, tako da sva kljub relativno slabi vidljivosti naredila veliko fotografij. Na sam ledenik pa zal nismo mogli, tja bi sli lahko samo z vodici... Naslednji dan smo se odpravili se na drugi ledenik, Fox. Tam zaradi slabega vremena se dan prej dostop sploh ni bil mogoc. Podivjane reke so unicile dostopno pot in ko smo prisli, so jo veliki bagerji ravno popravljali. Ledeniska dolina je bila polna ledenih skal, ki jih je reka naplavila iz ledenika. Ledenik Fox je bil sicer podoben Franz Josefu, s to razliko, da smo lahko sli blizje (priblizali smo se mu na dobrih 100m) in da je iz dna ledenika tekla skozi tunel mocna reka, v katero se je iz ledenikovih sten lomil led. Slisati je bilo kot grmenje nevihte, kar je bilo spet dozivetje... Popoldan smo se odpravili proti Haastu, lepi vasici v kateri smo prespali v kempu s prijetnimi skupnimi prostori. Klara in Dorian sta imela stevilne igrace in sta se na najino zadovoljstvo lepo igrala, jaz pa sem spekel palacinke. Te sem Klari obljubil ze takrat, ko smo si na poti do ledenikov ogledali t.i. Pancake rocks, ki so bile v slabem vremenu manj impresivne kot na razglednicah, obsijane s soncem.
ponedeljek, 7. februar 2011
Nas prvi teden na Novi Zelandiji
Nova Zelandija - nazaj na zacetek
Ob prihodu v Auckland v nedeljo, 30. januarja ob 4h popoldan smo takoj prevzeli avtodom. Ker imamo enak model kot v Avstraliji, je bil prevzem hitrejsi, hvala bogu pa smo opazili tudi nekaj pomanjkljivosti, ki jih sicer ne bi: dva kompleta posode in pribora, premalo pokrival in brisac, skratka nastimali so ga za dve osebi in ne za 4. Dejstvo je, da v resnici ni prav veliko druzin v tem majhnem modelu avtodoma. No, razen, kot jim midva receva, hipijasev, ki spijo v tamalih avtodomih brez mansarde in kuhinje. Teh sva na juznem otoku srecala kar nekaj.
Torej, iz Aucklanda smo sli direkt v Tongariro park, kjer smo zeleli doziveti prvo novozelandsko zanimivost v nacionalnem parku s tremi vulkani in tudi na ta nacin praznovati maretov rojstni dan. V park smo prisli pozno zvecer in spali na divje, zjutraj pa se na zalost zbudili v oblacno in hladno jutro. Japanke smo zamenjali z nogavicami in cevlji, majice brez rokavov z vetrovkami, klobuke s kapucami. Obetal se je dez. Zato je obisk nacionalnega parka odpadel. V tem vremensko nenaklonjenem dnevu pa smo vendarle naredili nekaj zabavnega. Ker smo bili na vulkanskih tleh polnih termalnih vrelcev, smo si privoscili kopanje v toooplem bazenu, kjer je temperatura vode presegla 35 stopinj. To je prava stvar zame!, se je veselila Klara, ki je prvic zaplavala pod vodo z masko in snorklom. Doriana smo oblekli v fredov obroc in nasmeh na njegovem obrazu je bil se vecji. Midva pa kot receno - srecna otroka, srecna starsa. To je bil vrhunec dneva in trenutki, s katerimi smo pocastili maretovih 38 let.
Pozno popoldan smo odrinili naprej. Do wellingtona je bilo precej voznje in ob prihodu nekaj po enajsti zvecer, sva bila oba ze precej utrujena. Glavnino naslednjega dne smo preziveli v muzeju Te papa, o katerem sva ze pisala. Prespali v pristaniscu, cakajoc na trajekt naslednje jutro ob 8h zjutraj. Noc je bila vetrovna in dezevna in pozibavanje avtodoma je blagodejno vplivalo le na malcka. Midva sva se zjutraj zbudila precej neprespana. Nama bo pa za vedno ostala v zabavnem spominu anekdota mojega vecernega lulanja, ki je bilo sredi pristanisca, kjer so nas obkrozala ostala vozila in beton, precejsnji izziv. O tem, kako sem se znasla, pa ne tukaj ;).
Voznja s trajektom je bila razgibana, klari je bilo slabo in pozdravil jo je sele ogled filma tik pred pristankom v mestecu Picton na juznem otoku. Nebo se je odprlo, posijalo je sonce in mi smo se spet lahko preoblekli v nam bolj ljuba lahka oblacila in obutev. Po kratkem pikniku, kjer smo pojedli slastne jagenckove zrezke (logicna izbira za mesojedce na NZ), smo sli direkt do Nelsona. Ker voznjo po navadi zdruzimo z dorianovim spancem (ko je buden se rad pritozuje) smo si vinograde in vinotoce na poti ogledali le iz avta. V hladilniku pa sva imela eno steklenico rdecega, ki nama jo je podarila Tania iz Britza, Samojcanka, ki smo ji bili simpaticni.
Nelson in Abel Tasman
Nelson nas je ocaral ze na prvi pogled in dnevi, ki so sledili, so le se okrepili te obcutke. Plaza v Nelsonu je bila polna skoljk in Klarino raziskovanje je dobilo nov zalet. Plimovanje je tu tako izrazito, da se je plaza popoldan odprla dalec proti morju in njeno veselje je bilo veliko. Tudi voda je bila presenetljivo topla - 24 stopinj in ob poznem popoldanskem soncu si dobil prijeten obcutek, da je v njej enako toplo kot zunaj.
Prespali smo v kempu v kraju Kaiteriteri nekoliko juzneje - na zacetku nacionalnega parka Abel Tasman, v prijaznem zatisnem zalivu. Ker smo se vozili zvecer, smo se ob napisih na stojnicah ob cesti 'cherries', 'strawberies', 'kiwies' le oblizovali in upali na to, da si bomo sveze sezonsko sadje lahko privoscili cimprej. V tem delu NZ je namrec veliko sadovnjakov in nekateri sadje ob cesti prodajajo kar po sistemu self service - na sadju so napisane cene, zraven pa je kovinska skatla, v katero vtaknes denar. Velika mera zaupanja v kupce, ki je mi seveda nismo zlorabili.
Naslednji dan je bil miren, soncen, uzivali smo na zlati plazi, kot novozelandci s ponosom imenujejo plaze z zlatorumenim peskom. Oprala sem perilo, ki se ga je v dobrih dveh tednih nabralo za tri stroje in zvecer sem se ob prijetnem vonju cistega perila pocutila kar malce zmagoslavno.
Vremenska napoved za petek, 4. februar ni bila najlepsa in odlocila sva se, da jo mahnemo cez Mt. Takaka (ca. 40 minut ovinkaste ceste) Na losose. In to ne kakrsnekoli losose. Na losose, ki si jih sam ulovis. Mare se je izkazal za izvrstnega ribica, saj je v jezercu s cca. 7.500 gojenimi lososi 1,3 kg mrcino ujel v dobrih petih minutah. Komaj sem uspela malo pofotkat in posnet akcijo, ze ga je vlekel iz vode. Klara je bila ob zacetnem navdusenju potem, ko je bilo treba ujetega lososa pokoncati, zalostna in je spet rekla, da jemo prvec mesa in zivali. Godrnjala je tudi se potem, ko je pojedla zajeten kos te dimljene ribe. Brez dileme pa je bila nad predhodnim obiskom mini zivalskega vrta, kjer je lahko pestovala morske prasicke in iz roke hranila ovce, konje, osle... in jegulje, veliko bolj navdusena. Z maretom sva bila presenecena, da jegulje zivijo tudi 100 let in vec, od tega tudi do 25 let v reki in se sele potem - nekatere - odlocijo za selitev v morje, druge pa ostanejo za vedno v reki.
Pupu springs in kopanje v reki Takaka sta glavna poudarka nasega zadnjega dne v tem delu NZ. Izviri Pupu so maorska sveta tocka. Gre za enega najvecjih sladkovodnih izvirov na svetu s kristalno cisto vodo. Cistost vode je sveta tudi njihovim sedanjim skrbnikom, tako da se vode zaradi moznosti okuzbe ne smes niti dotakniti, kar je prispevalo k misticnosti izkusnje. Bilo je vroce, mi pa potrebni ohladitve. 19 stopinj, kolikor jih je imela reka v kateri smo se vsi pogumno okopali, je bila idealna resitev. Pred slovesom od Nelsona smo se se zadnjic predali uzitkom na najboljsi mestni plazi kar smo jih do sedaj videli. Mareta je zvecer cakala se dolga voznja do Westporta.
Ob prihodu v Auckland v nedeljo, 30. januarja ob 4h popoldan smo takoj prevzeli avtodom. Ker imamo enak model kot v Avstraliji, je bil prevzem hitrejsi, hvala bogu pa smo opazili tudi nekaj pomanjkljivosti, ki jih sicer ne bi: dva kompleta posode in pribora, premalo pokrival in brisac, skratka nastimali so ga za dve osebi in ne za 4. Dejstvo je, da v resnici ni prav veliko druzin v tem majhnem modelu avtodoma. No, razen, kot jim midva receva, hipijasev, ki spijo v tamalih avtodomih brez mansarde in kuhinje. Teh sva na juznem otoku srecala kar nekaj.
Torej, iz Aucklanda smo sli direkt v Tongariro park, kjer smo zeleli doziveti prvo novozelandsko zanimivost v nacionalnem parku s tremi vulkani in tudi na ta nacin praznovati maretov rojstni dan. V park smo prisli pozno zvecer in spali na divje, zjutraj pa se na zalost zbudili v oblacno in hladno jutro. Japanke smo zamenjali z nogavicami in cevlji, majice brez rokavov z vetrovkami, klobuke s kapucami. Obetal se je dez. Zato je obisk nacionalnega parka odpadel. V tem vremensko nenaklonjenem dnevu pa smo vendarle naredili nekaj zabavnega. Ker smo bili na vulkanskih tleh polnih termalnih vrelcev, smo si privoscili kopanje v toooplem bazenu, kjer je temperatura vode presegla 35 stopinj. To je prava stvar zame!, se je veselila Klara, ki je prvic zaplavala pod vodo z masko in snorklom. Doriana smo oblekli v fredov obroc in nasmeh na njegovem obrazu je bil se vecji. Midva pa kot receno - srecna otroka, srecna starsa. To je bil vrhunec dneva in trenutki, s katerimi smo pocastili maretovih 38 let.
Pozno popoldan smo odrinili naprej. Do wellingtona je bilo precej voznje in ob prihodu nekaj po enajsti zvecer, sva bila oba ze precej utrujena. Glavnino naslednjega dne smo preziveli v muzeju Te papa, o katerem sva ze pisala. Prespali v pristaniscu, cakajoc na trajekt naslednje jutro ob 8h zjutraj. Noc je bila vetrovna in dezevna in pozibavanje avtodoma je blagodejno vplivalo le na malcka. Midva sva se zjutraj zbudila precej neprespana. Nama bo pa za vedno ostala v zabavnem spominu anekdota mojega vecernega lulanja, ki je bilo sredi pristanisca, kjer so nas obkrozala ostala vozila in beton, precejsnji izziv. O tem, kako sem se znasla, pa ne tukaj ;).
Voznja s trajektom je bila razgibana, klari je bilo slabo in pozdravil jo je sele ogled filma tik pred pristankom v mestecu Picton na juznem otoku. Nebo se je odprlo, posijalo je sonce in mi smo se spet lahko preoblekli v nam bolj ljuba lahka oblacila in obutev. Po kratkem pikniku, kjer smo pojedli slastne jagenckove zrezke (logicna izbira za mesojedce na NZ), smo sli direkt do Nelsona. Ker voznjo po navadi zdruzimo z dorianovim spancem (ko je buden se rad pritozuje) smo si vinograde in vinotoce na poti ogledali le iz avta. V hladilniku pa sva imela eno steklenico rdecega, ki nama jo je podarila Tania iz Britza, Samojcanka, ki smo ji bili simpaticni.
Nelson in Abel Tasman
Nelson nas je ocaral ze na prvi pogled in dnevi, ki so sledili, so le se okrepili te obcutke. Plaza v Nelsonu je bila polna skoljk in Klarino raziskovanje je dobilo nov zalet. Plimovanje je tu tako izrazito, da se je plaza popoldan odprla dalec proti morju in njeno veselje je bilo veliko. Tudi voda je bila presenetljivo topla - 24 stopinj in ob poznem popoldanskem soncu si dobil prijeten obcutek, da je v njej enako toplo kot zunaj.
Prespali smo v kempu v kraju Kaiteriteri nekoliko juzneje - na zacetku nacionalnega parka Abel Tasman, v prijaznem zatisnem zalivu. Ker smo se vozili zvecer, smo se ob napisih na stojnicah ob cesti 'cherries', 'strawberies', 'kiwies' le oblizovali in upali na to, da si bomo sveze sezonsko sadje lahko privoscili cimprej. V tem delu NZ je namrec veliko sadovnjakov in nekateri sadje ob cesti prodajajo kar po sistemu self service - na sadju so napisane cene, zraven pa je kovinska skatla, v katero vtaknes denar. Velika mera zaupanja v kupce, ki je mi seveda nismo zlorabili.
Naslednji dan je bil miren, soncen, uzivali smo na zlati plazi, kot novozelandci s ponosom imenujejo plaze z zlatorumenim peskom. Oprala sem perilo, ki se ga je v dobrih dveh tednih nabralo za tri stroje in zvecer sem se ob prijetnem vonju cistega perila pocutila kar malce zmagoslavno.
Vremenska napoved za petek, 4. februar ni bila najlepsa in odlocila sva se, da jo mahnemo cez Mt. Takaka (ca. 40 minut ovinkaste ceste) Na losose. In to ne kakrsnekoli losose. Na losose, ki si jih sam ulovis. Mare se je izkazal za izvrstnega ribica, saj je v jezercu s cca. 7.500 gojenimi lososi 1,3 kg mrcino ujel v dobrih petih minutah. Komaj sem uspela malo pofotkat in posnet akcijo, ze ga je vlekel iz vode. Klara je bila ob zacetnem navdusenju potem, ko je bilo treba ujetega lososa pokoncati, zalostna in je spet rekla, da jemo prvec mesa in zivali. Godrnjala je tudi se potem, ko je pojedla zajeten kos te dimljene ribe. Brez dileme pa je bila nad predhodnim obiskom mini zivalskega vrta, kjer je lahko pestovala morske prasicke in iz roke hranila ovce, konje, osle... in jegulje, veliko bolj navdusena. Z maretom sva bila presenecena, da jegulje zivijo tudi 100 let in vec, od tega tudi do 25 let v reki in se sele potem - nekatere - odlocijo za selitev v morje, druge pa ostanejo za vedno v reki.
Pupu springs in kopanje v reki Takaka sta glavna poudarka nasega zadnjega dne v tem delu NZ. Izviri Pupu so maorska sveta tocka. Gre za enega najvecjih sladkovodnih izvirov na svetu s kristalno cisto vodo. Cistost vode je sveta tudi njihovim sedanjim skrbnikom, tako da se vode zaradi moznosti okuzbe ne smes niti dotakniti, kar je prispevalo k misticnosti izkusnje. Bilo je vroce, mi pa potrebni ohladitve. 19 stopinj, kolikor jih je imela reka v kateri smo se vsi pogumno okopali, je bila idealna resitev. Pred slovesom od Nelsona smo se se zadnjic predali uzitkom na najboljsi mestni plazi kar smo jih do sedaj videli. Mareta je zvecer cakala se dolga voznja do Westporta.
sreda, 2. februar 2011
Te papa
Danes smo zjutraj dokazali, da pocasi utrjujemo jutranjo rutino v kempih. Kot vojaki (umiti, nahranjeni, urejeni) smo samo par ur po prebujanju drveli po avtocesti v Wellington, glavno mesto NZ. Po priporocilu smo vecino dneva namenili baje najboljsemu muzeju v NZ te papi. V sestih nadstropjih je v muzeju mozno doziveti in dojeti najbolj bistvena kulturna in naravna bogastva, ki jih ta dezela skriva.
Izvedeli smo, da NZ strese cez 1000 potresov letno (veliko od njih lazjih), ker sta oba otoka na sticiscu dveh tektonskih plosc. Celo Wellington je zelo ogrozen zaradi cesar so dolocene zgradbe, ki jih smatrajo za nacionalni pomen (med njimi tudi te papa in parlament na primer) zgrajene na posebni fleksibilni plosci, ki tudi v primeru najhujsega potresa zasciti stavbo. V muzeju smo si pogledali oddelek o lavi in potresih (imajo celo simulator potresa), o kopenskih in morskih zivalih (tu je zanimiv orjaski ligenj iz antarktike v formalinu), o maorih in njihovi kulturi ter moderni NZ in priseljevanju skozi cas. Za otroke je odlicno poskrbljeno z interaktivnimi igrami, kljub temu sva klaro le tezko animirala. Najbolj jo je navdusila demonstracija izbruha lave o kateri smo intenzivno debatirali. Dorian je prvi peturni obisk muzeja odlicno prestal - modro je opazoval dogajanje in proti koncu lepo zaspal.
Po ogledu te pape odidemo v internet cafe v hostel. Tam je na tablah polno utrinkov popotovanj teenagerjev in reklam za adrenalinske izlete. S Tanjo ugotavljava kako drugace je potovati z otroci...
Izvedeli smo, da NZ strese cez 1000 potresov letno (veliko od njih lazjih), ker sta oba otoka na sticiscu dveh tektonskih plosc. Celo Wellington je zelo ogrozen zaradi cesar so dolocene zgradbe, ki jih smatrajo za nacionalni pomen (med njimi tudi te papa in parlament na primer) zgrajene na posebni fleksibilni plosci, ki tudi v primeru najhujsega potresa zasciti stavbo. V muzeju smo si pogledali oddelek o lavi in potresih (imajo celo simulator potresa), o kopenskih in morskih zivalih (tu je zanimiv orjaski ligenj iz antarktike v formalinu), o maorih in njihovi kulturi ter moderni NZ in priseljevanju skozi cas. Za otroke je odlicno poskrbljeno z interaktivnimi igrami, kljub temu sva klaro le tezko animirala. Najbolj jo je navdusila demonstracija izbruha lave o kateri smo intenzivno debatirali. Dorian je prvi peturni obisk muzeja odlicno prestal - modro je opazoval dogajanje in proti koncu lepo zaspal.
Po ogledu te pape odidemo v internet cafe v hostel. Tam je na tablah polno utrinkov popotovanj teenagerjev in reklam za adrenalinske izlete. S Tanjo ugotavljava kako drugace je potovati z otroci...
Nothing to declaire
Nau mai oz. dobrodosli na Novi Zelandiji! Triurni let iz sydneya smo pohrustali za malo malico. zdaj smo namrec ze v polni potovalni formi, tako da pakiranje, tranzit in letenje obvladamo.
Na Novi Zelandiji so podobno ali se bolj kot v Avstraliji strogi glede vnosa zivil in ostalega zivega kar bi lahko prizadelo njihov edinstven habitat. Tako ze na letalu izpolnis en precej podroben obrazec za stvari, ki jih prinasas s sabo. Najbolj strogi so glede sveze hrane, dotaknejo pa se npr. tudi kemp opreme in cevljev - na katerih bi lahko bili ostanki zemlje...
Kot izkuseni popotniki smo bili na to pripravljeni in smo vse, razen baby hrane, ki je dovoljena, pojedli na avionu. Mare me je zato zelo strogo pogledal, ko so na carini vendarle zahtevali podroben pregled mojega nahrbtnika... ces, spet si nekaj pozabila.. Meni ni bilo nic jasno. Z napetostjo sem opazovala Maorko, ki je s svojo cvrsto, mocno roko brskala po nahrbtniku. Nisem si znala predstavljati kaj za vraga jo je zmotilo. Pa jih privlece ven - zogice za zongliranje?! Baje so v njih neka semena, ki so problematicna, zato so jih morali zadrzati. Pa kljub temu se ni bila pomirjena. Se je brskala in ven nato privlekla se plenice. Ker sem tudi tu kar se da okolju prijazna, kupujem neke naravne plenice, ki so izdelane na koruzni osnovi, tako da nam je grozilo, da bomo ostali se brez plenic. A so nam prizanesli. Ne vem, ce zaradi dojenckom prijazne naravnanosti ali pa so pac ocenili, da so bile plenice za novozelanski ekosistem manj nevarne kot zogice za zongliranje.
Po danasnjem obisku muzeja Te Papa zdaj bolj razumeva njihovo previdnost. Na Novo Zelandijo so priseljenci uvozili marsikatere zivalske in rastlinske vrste iz ostalih koncev sveta, zaradi katerih so izumrle stevilne rastline in zivali. Tako se je na primer jelen, ki se mu tu izvrstno godi in je lepsi kot kjerkoli drugje, zaradi pomanjkanja naravnih sovraznikov tako zelo razsiril po obeh otokih in pojedel veliko grmicevja in jagodicevja, ki je sicer hrana nekaterih pticev, da so ti ponekod iztrebljeni...
Na Novi Zelandiji so podobno ali se bolj kot v Avstraliji strogi glede vnosa zivil in ostalega zivega kar bi lahko prizadelo njihov edinstven habitat. Tako ze na letalu izpolnis en precej podroben obrazec za stvari, ki jih prinasas s sabo. Najbolj strogi so glede sveze hrane, dotaknejo pa se npr. tudi kemp opreme in cevljev - na katerih bi lahko bili ostanki zemlje...
Kot izkuseni popotniki smo bili na to pripravljeni in smo vse, razen baby hrane, ki je dovoljena, pojedli na avionu. Mare me je zato zelo strogo pogledal, ko so na carini vendarle zahtevali podroben pregled mojega nahrbtnika... ces, spet si nekaj pozabila.. Meni ni bilo nic jasno. Z napetostjo sem opazovala Maorko, ki je s svojo cvrsto, mocno roko brskala po nahrbtniku. Nisem si znala predstavljati kaj za vraga jo je zmotilo. Pa jih privlece ven - zogice za zongliranje?! Baje so v njih neka semena, ki so problematicna, zato so jih morali zadrzati. Pa kljub temu se ni bila pomirjena. Se je brskala in ven nato privlekla se plenice. Ker sem tudi tu kar se da okolju prijazna, kupujem neke naravne plenice, ki so izdelane na koruzni osnovi, tako da nam je grozilo, da bomo ostali se brez plenic. A so nam prizanesli. Ne vem, ce zaradi dojenckom prijazne naravnanosti ali pa so pac ocenili, da so bile plenice za novozelanski ekosistem manj nevarne kot zogice za zongliranje.
Po danasnjem obisku muzeja Te Papa zdaj bolj razumeva njihovo previdnost. Na Novo Zelandijo so priseljenci uvozili marsikatere zivalske in rastlinske vrste iz ostalih koncev sveta, zaradi katerih so izumrle stevilne rastline in zivali. Tako se je na primer jelen, ki se mu tu izvrstno godi in je lepsi kot kjerkoli drugje, zaradi pomanjkanja naravnih sovraznikov tako zelo razsiril po obeh otokih in pojedel veliko grmicevja in jagodicevja, ki je sicer hrana nekaterih pticev, da so ti ponekod iztrebljeni...
Blue mountains
Nasa zadnja postojanka pred odhodom na Novo Zelandijo so bile Blue Mountains, hribovita zakladnica narave ob Sydneyu. Dejansko gre za nacionalni park, katerega komercialno glavna atrakcija so tri kamnite skale imenovane Three sisters, ki po eni izmed legend predstavljajo tri sestre, ki so okamenele in ker je vrac, ki jih je zacaral, umrl v vojni, so take ostale se dandanes. Mare je moral klari zgodbo o teh sestrah (ki vkljucuje seveda tudi ljubezenski zaplet) ponoviti vsaj petkrat, saj jo je le to ohranjalo pri relativno dobri volji, ki je za celo druzino kljucna. Ker ce je Klara slabe volje, smo vsi slabe volje ;). Razgled nanje je bil ob poznem popoldanskem soncu krasen, zaradi dolge poti iz Jervis baya, ki je trajala kakih pet ur, pa je bil to dejansko edini ogled, ki smo si ga v tem dnevu privoscili.
Naslednje jutro, v soboto, je bil na vrsti hi tech obisk jungle, ki pomeni kombinacijo voznje z zeleznico-najbolj strmo na svetu, gondole in enournega sprehoda po gozdu. Voznja z zeleznico nas je vse fascinirala (naklon je bil v najstrmejsem delu 52 odstotni in pomislila sem na to, da moram doriancka zaradi spremembe pritiska med spustom morda dojiti... Pa je prezivel brez ;). Za klarino hojo pa smo koncno nasli resitev - fotoaparat. Sprehod po lepi naravi ji sam po sebi ni dovolj zanimiv - razgled je iz vozicka ali ocijevega narocja prav tako lep. Aktivirala sem malega ixusa, s katerim je tudi ona dobila priloznost, da bo njen pogled na svet ovekovecen. In je kar slo, punca je hodila slabo uro, kar ni slabo in za njene razmere nadpovprecno. Tudi povratek nazaj na vrh z gondolo je bil zanimiv, saj smo si krosnje mogocnih evkaliptusov in gigantskih praproti lahko ogledali tudi iz pticje perspektive.
V soboto popoldan smo se vrnili v sydney in zadnjo noc pri ozijih oreziveli v hotelu. Lastni tus je bil luksuz in se je vsem prilegel. S klaro sva se pocutili tako nobl, da sva se odlocili za vecerno toaleto, v kateri sva se podali na vecerjo. Ocka nas je povabil v Mc Donalds.
Naslednje jutro, v soboto, je bil na vrsti hi tech obisk jungle, ki pomeni kombinacijo voznje z zeleznico-najbolj strmo na svetu, gondole in enournega sprehoda po gozdu. Voznja z zeleznico nas je vse fascinirala (naklon je bil v najstrmejsem delu 52 odstotni in pomislila sem na to, da moram doriancka zaradi spremembe pritiska med spustom morda dojiti... Pa je prezivel brez ;). Za klarino hojo pa smo koncno nasli resitev - fotoaparat. Sprehod po lepi naravi ji sam po sebi ni dovolj zanimiv - razgled je iz vozicka ali ocijevega narocja prav tako lep. Aktivirala sem malega ixusa, s katerim je tudi ona dobila priloznost, da bo njen pogled na svet ovekovecen. In je kar slo, punca je hodila slabo uro, kar ni slabo in za njene razmere nadpovprecno. Tudi povratek nazaj na vrh z gondolo je bil zanimiv, saj smo si krosnje mogocnih evkaliptusov in gigantskih praproti lahko ogledali tudi iz pticje perspektive.
V soboto popoldan smo se vrnili v sydney in zadnjo noc pri ozijih oreziveli v hotelu. Lastni tus je bil luksuz in se je vsem prilegel. S klaro sva se pocutili tako nobl, da sva se odlocili za vecerno toaleto, v kateri sva se podali na vecerjo. Ocka nas je povabil v Mc Donalds.
Japonci
Japonska je relativno blizu tako avstralije kot tudi nove zelandije, zato je logicno, da jih srecujemo na vseh bolj odmevnih turisticnih tockah. Prvic smo jih opazovali takoj po pristanku v sydneyu na bondi beach-u. Na plazi so mocni valovi in zelo vetrovno je, bucno torej, vendar so bili japonci tako stevilcni, da jih ni bilo moc zgresiti. Plesali so neke vrste kolo, se drzali za roko in veselo vriskali. Takrat so mi bili zabavni in naredil sem celo par fotk... Naslednji dan, ko smo obiskali opero v sydneyu pa so se mi posteno zamerili. Opero obdaja nekaksna avra magicnosti in ze prvic, ko sem jo videl pred leti, me je popolnoma prevzela. Je ena od stvari zaradi katerih sem se zelel v sydney vrniti. Ko smo se dobro usedli na ogromno stopnisce opere in se izljubili z Anilom, mojim Londonskim prijateljem je kar naenkrat pridrvelo kardelo japoncev, sigurno cez 100. Na zacetku so neumorno fotkali in snemali vsepovprek kot to vedno pocno, nic narobe, potem jih je par vsiljivo zacelo slikati klaro, kar je bilo nelagodno njej in potem se nama. Potem pa so v parih minutah prakticno zasedli opero. Po skupinah so zaceli odrasli ljudje zganjati eno otrocarijo za drugo. Eni so izredno glasno in neubrano peli in kricali in krilili z rokamu po vsakem komadu, drugi so se pol ure sli metuljcke in kot to pocne klara na zacetnih urah baleta letali gor in dol po stopnicah in seveda spet kricali in se rezali. Od lepe opere je ostalo bore malo... Po tem dogodku smo jih v zadnjem tednu srecali se parkrat in vedno bolj ali manj podobna scena.
Japonska kultura me je predvsem zaradi hrane zacela ravno dobro zanimati in vec ljudi me prepricuje v bogastvo in mistiko njihove kulture, no potem pa tole... Zmeden sem...
Japonska kultura me je predvsem zaradi hrane zacela ravno dobro zanimati in vec ljudi me prepricuje v bogastvo in mistiko njihove kulture, no potem pa tole... Zmeden sem...
Naročite se na:
Objave (Atom)