Glede na to, da poletje na Novi Zelandiji ni cisto to, kar mi smatramo za poletje in je voda za kopanje marsikje premrzla, sva se ob premisljevanju o pocitnicah ze zgodaj odlocila, da jo mahnemo se kam na vroce. Polinezijski otoki - Fiji, Tonga, Samoa, Cookovi otoki... so prava stvar, saj so relativno blizu NZ. Za Samoo sva se odlocila po priporocilu Tine in Denija, ki sta jo v primerjavi s Fijijem in Tongo opisala kot ravno pravo mesanico prvinskosti in turizma. Ko sva na internetu nasla se opise in fotografije t.i. falejev - kolib na plazi ob vodi, sva se dokoncno odlocila, da bomo po novozelandski akciji pocivali na Samoi. Samoo sestavljata dva glavna otoka in obiskali bomo vsakega malo. Trenutno smo na juznem delu otoka Upolu, v falejih http://www.litiasinibeach.ws/.
Do falejev smo se iz letalisca vozili skoraj tri ure. Na poti sva opazovala tipicne Samojske vasi in dezevni gozd, pa nasade bananovcev, predvsem pa veliko palm. Turistov je v tem casu (tu je dezevno obdobje) malo - na letalu sta bila dva 'bela' para in mi stirje. Ostalo pa sami razseljeni Samjcani, ki so se vracali domov. Tudi v falejih, kjer smo, smo danes edini gosti. Totalen low season. Baje je januarja in vecji del februarja non stop dezevalo in imamo res sreco z vremenom, saj sta oba dneva, kolikor smo tu, krasna. Faleji so direkt na plazi, voda kristalno cista in ima dobrih 27 stopinj, dopoldan mirna kot v bazenu, popoldan pa nekaj valov, skratka idealno. Danes se je Klara kopala se ob osmih zvecer in kar norela od navdusenja. Z Maretom jo imava na sumu, da bo kmalu splavala. Tudi hrana je okusna, pivo mrzlo, odrezali pa smo si tudi ze prve kokose.
Faleji so zelo lepi in popolnoma novi, odprti od septembra lani. Podobno kot v Napierju pa je za to zal kriva naravna katastrofa. Septembra 2009 je ta del otoka prizadel cunami in ga poravnal z zemljo. Za domacine je bila to velika tragedija in kljub temu, da danes na prvi pogled ni zelo opaziti njegovih posledic, se turizem le pocasi vraca v stare tire (na Samoo sicer najvec hodijo NZ in Avstralci). Plazo obkroza koralni greben, ki ga je Mare ze odkrival. No, tu pa se se kako pozna, da je usekal cunami. Mare pravi, da je pokopalisce s svetlimi izjemami, kjer se da videti pisane ribice.
Kakorkoli, ko sva danes v popolnoma jasni noci stala pod nebom, posutim z zvezdami, Klara in Dorian pa sta ze sladko spala, sva z Maretom ugotavljala, da je to to. Nas koscek raja na zemlji.
Tina in Deni, hvala!
ponedeljek, 28. februar 2011
Para, blato, zveplo in Maori
Po Tongariru sta nam do konca novozelandskega dela potovanja ostala le se Taupo in Rotorua. Gre za podrocje, kjer zaradi podzemnega vulkanskega vrenja zavre tudi povrsina. Termalni vrelci, vroca jezera in zuborece blato te tu spremljajo na vsakem koraku. Zal tudi rezek vonj zvepla, ki nas je odvrnil od obiska farme skampov, kjer bi se tokrat lahko poizkusili v lovljenju skampov.
Bolj kot nad umetnimi bazeni s toplo vodo smo bili navduseni nad kopanjem v dveh naravnih termalnih izvirih ob reki v Taupu. Kopanje v naravnem okolju je sicer redkost, saj voda pogosto doseze tudi 100 stopinj. Ta dva izvira pa sta bila super zato, ker se voda izteka v reko in sta se vroca in mrzla voda prijetno mesali. Pocutila sem se kot v banji z neprestanim dotokom vroce vode. Mare pa je prisel na svoj racun tudi s plavanjem proti toku reke, ki je bila tako hitra, da je moral biti zelo aktiven, ce se je zelel obdrzati na mestu. Vsi smo zelo uzivali in sploh nismo dojeli kam sta sli dve uri, koliko smo se namakali.
Naslednji dan sva Klari izpolnila zeljo, da bi jahala. Na NZ je videti kar nekaj konjev, ceprav se z ovcami, kravami in divjadjo ne morejo kosati. Pa se je spomnila svojega rdja, kjer je zelo uzivala na konjicku. Odsli smo na en ranc, kjer se je pogumno usedla na cisto pravega, tavelikega konja in se s sirokim nasmeskom slabe pol ure sprehajala na njegovem hrbtu.
Glavni razlog za obisk Rotorue pa je bil kontakt z Maori, saj je Rotorua znana kot turisticna meka za spoznavanje njihove kulture. Gre za najbolj turisticno mesto na NZ in razlika, predvsem v primerjavi z juznim otokom, kjer le redko izkusis masovni turizem, je res ocitna. Tudi mi smo si ogledali konstrukcijo maorske vasi in predstavitev kulture oblikovanja lesa ter nepogresljivo maorsko predstavo - koncert, ki je bil meni vsec zaradi eksoticnega otoskega karakterja, ki je spominjal na blizajoci se polinezijski del potovanja, Maretu pa je bil impresiven njihov bojni ples imenovan haka.
Bolj kot nad umetnimi bazeni s toplo vodo smo bili navduseni nad kopanjem v dveh naravnih termalnih izvirih ob reki v Taupu. Kopanje v naravnem okolju je sicer redkost, saj voda pogosto doseze tudi 100 stopinj. Ta dva izvira pa sta bila super zato, ker se voda izteka v reko in sta se vroca in mrzla voda prijetno mesali. Pocutila sem se kot v banji z neprestanim dotokom vroce vode. Mare pa je prisel na svoj racun tudi s plavanjem proti toku reke, ki je bila tako hitra, da je moral biti zelo aktiven, ce se je zelel obdrzati na mestu. Vsi smo zelo uzivali in sploh nismo dojeli kam sta sli dve uri, koliko smo se namakali.
Naslednji dan sva Klari izpolnila zeljo, da bi jahala. Na NZ je videti kar nekaj konjev, ceprav se z ovcami, kravami in divjadjo ne morejo kosati. Pa se je spomnila svojega rdja, kjer je zelo uzivala na konjicku. Odsli smo na en ranc, kjer se je pogumno usedla na cisto pravega, tavelikega konja in se s sirokim nasmeskom slabe pol ure sprehajala na njegovem hrbtu.
Glavni razlog za obisk Rotorue pa je bil kontakt z Maori, saj je Rotorua znana kot turisticna meka za spoznavanje njihove kulture. Gre za najbolj turisticno mesto na NZ in razlika, predvsem v primerjavi z juznim otokom, kjer le redko izkusis masovni turizem, je res ocitna. Tudi mi smo si ogledali konstrukcijo maorske vasi in predstavitev kulture oblikovanja lesa ter nepogresljivo maorsko predstavo - koncert, ki je bil meni vsec zaradi eksoticnega otoskega karakterja, ki je spominjal na blizajoci se polinezijski del potovanja, Maretu pa je bil impresiven njihov bojni ples imenovan haka.
Tongariro
Te vrstice pisem ze na letu na Samoo (nedelja, 27. februar na NZ oz. sobota, 26. feb na Samoi, ki je najbolj zahodna tocka v dnevu. Na Samoi zadnji na svetu praznujejo novo leto) - naso zadnjo destinacijo, kjer bomo preziveli slaba dva tedna. V miru, na plazi, soncu, s kokosom v roki - no, upam :).
Ampak o Samoi nekoliko kasneje, zdaj se vracam tja, kjer smo ostali. V Tongariro, slab teden nazaj...
V Tongariru smo tokrat naplanirali lepo vreme. Ponedeljek je bil soncen, a vrhovi vulkanov, visokih 2.000 metrov in vec, so bili zal v oblakih. V Tongariru je glavna atrakcija celodnevni trek, imenovan Alpine crossing, ki je bil za nas seveda prevelik zalogaj. Smo si pa obetali en krajsi izlet z repimi razgledi. Dve uri hoje sta bili nas maksimum in v tem rangu je bil nabor omejen, pokrajina je tudi tu zelo prostrana. Obisk visokolezecih jezer je tako odpadel, ogledali pa smo si lahko slap. Teh smo na NZ videli ze precej, a recimo, da je bil ta poseben zaradi vulkanskega okolja in njemu specificne pokrajine in rastlinja. Na poti smo tako videli ostanke zadnjega izbruha lave in precej drobnega cvetja, ki sva ga s Klaro pridno nabirali. Vse rastlinje je miniaturno, tudi praprot, ki je sicer na NZ gigantska, dominiralo pa je resje.
Klara se je tokrat res izkazala. Deklariran dvourni trek, dolg 6 km, se je ob nasem tempu sprevrgel v skoraj stiriurni potep, na poti pa je od utrujenosti se najbolj jamral nas oci. Res je, da je ves cas nosil Doriancka, zato mu je oprosceno :).
Ampak o Samoi nekoliko kasneje, zdaj se vracam tja, kjer smo ostali. V Tongariro, slab teden nazaj...
V Tongariru smo tokrat naplanirali lepo vreme. Ponedeljek je bil soncen, a vrhovi vulkanov, visokih 2.000 metrov in vec, so bili zal v oblakih. V Tongariru je glavna atrakcija celodnevni trek, imenovan Alpine crossing, ki je bil za nas seveda prevelik zalogaj. Smo si pa obetali en krajsi izlet z repimi razgledi. Dve uri hoje sta bili nas maksimum in v tem rangu je bil nabor omejen, pokrajina je tudi tu zelo prostrana. Obisk visokolezecih jezer je tako odpadel, ogledali pa smo si lahko slap. Teh smo na NZ videli ze precej, a recimo, da je bil ta poseben zaradi vulkanskega okolja in njemu specificne pokrajine in rastlinja. Na poti smo tako videli ostanke zadnjega izbruha lave in precej drobnega cvetja, ki sva ga s Klaro pridno nabirali. Vse rastlinje je miniaturno, tudi praprot, ki je sicer na NZ gigantska, dominiralo pa je resje.
Klara se je tokrat res izkazala. Deklariran dvourni trek, dolg 6 km, se je ob nasem tempu sprevrgel v skoraj stiriurni potep, na poti pa je od utrujenosti se najbolj jamral nas oci. Res je, da je ves cas nosil Doriancka, zato mu je oprosceno :).
torek, 22. februar 2011
Christchurch
Danes nas je sokirala novica o potresu v centru Christchurcha. Zgodil se je ob enih popoldan, jakost 6,3 po richterju. Nekoliko sibkejsi potres kot septembra je povzrocil vec skode, porocajo tudi ze o smrtnih zrtvah.
Christchurch smo mi obsli pred natanko enim tednom. V njem se nismo ustavili, saj nam velika mesta vzamejo prevec energije.
Socutje s prizadetimi je zaznamovalo nase danasnje razpolozenje, predvsem pa smo veseli, da smo vendarle dovolj dalec in dogodka nismo obcutili na lastni kozi...
Christchurch smo mi obsli pred natanko enim tednom. V njem se nismo ustavili, saj nam velika mesta vzamejo prevec energije.
Socutje s prizadetimi je zaznamovalo nase danasnje razpolozenje, predvsem pa smo veseli, da smo vendarle dovolj dalec in dogodka nismo obcutili na lastni kozi...
Fotoaparat
O fotogenicnosti Nove Zelandije so nama govorili vsi, ki so tu ze bili in ker z Maretom oba rada fotkava, sva se tudi te plati potovanja veselila. Resda imava vecino casa polne roke otrok in za nemoteno fotografiranje nimava najboljsih pogojev, a se vseeno nekako znajdeva. Mogoce prav zaradi obojestranskega navdusenja med nama vlada velika solidarnost.
A kot receno, otroci, hektika in multitaskanje niso idealni za tako obcutljivo zadevo kot je SLR fotoaparat s tezkim objektivom. In se nama (no ja, meni) je ze zgodaj, se v Sydneju zgodilo, da je fotoaparat brez zascite padel na tla iz vozicka in kapituliral. Po zacetni nervozi sva dejstvo nekako sprejela in se odlocila, da ga odneseva v popravilo. In upava na najboljse. 380 $Aus za popravilo vsekakor ni to, kar sva si zelela, a druge ni bilo, brez fotoaparata ne moreva biti. Serviser je rekel 'foto je zdaj kot nov'. Pa ni bil. Kmalu se je objektiv zacel zatikati, zatem sva lahko zoomirala le se, ce sva aparat obrnila navzdol, da je objektivu pomagala gravitacija, potem pa spet Konec. Objektiv je odpovedal. Tokrat popolnoma. Jeza, ki sva jo obcutila do Nikonovega servisa v Sydneyu nama ni prav nic pomagala. In en dan brez fotoaparata (ravno tisti, ko smo sli gledat pingvine) je bil dokaz, da sva od te masine odvisna. V Dunedinu sva sla v foto trgovino in s cmokom v grlu zelela kupiti enak objektiv a ga niso imeli. Prodajalec nama je svetoval tehnicno podoben in nekoliko cenejsi objektiv s se nekaj vec zooma. Kupila sva ga.
Zdaj, slab teden po tem, sva spet oba cist srecna, da ga cutiva v roki. Po tako fotogenicnem vikendu v Napierju pa sploh.
A kot receno, otroci, hektika in multitaskanje niso idealni za tako obcutljivo zadevo kot je SLR fotoaparat s tezkim objektivom. In se nama (no ja, meni) je ze zgodaj, se v Sydneju zgodilo, da je fotoaparat brez zascite padel na tla iz vozicka in kapituliral. Po zacetni nervozi sva dejstvo nekako sprejela in se odlocila, da ga odneseva v popravilo. In upava na najboljse. 380 $Aus za popravilo vsekakor ni to, kar sva si zelela, a druge ni bilo, brez fotoaparata ne moreva biti. Serviser je rekel 'foto je zdaj kot nov'. Pa ni bil. Kmalu se je objektiv zacel zatikati, zatem sva lahko zoomirala le se, ce sva aparat obrnila navzdol, da je objektivu pomagala gravitacija, potem pa spet Konec. Objektiv je odpovedal. Tokrat popolnoma. Jeza, ki sva jo obcutila do Nikonovega servisa v Sydneyu nama ni prav nic pomagala. In en dan brez fotoaparata (ravno tisti, ko smo sli gledat pingvine) je bil dokaz, da sva od te masine odvisna. V Dunedinu sva sla v foto trgovino in s cmokom v grlu zelela kupiti enak objektiv a ga niso imeli. Prodajalec nama je svetoval tehnicno podoben in nekoliko cenejsi objektiv s se nekaj vec zooma. Kupila sva ga.
Zdaj, slab teden po tem, sva spet oba cist srecna, da ga cutiva v roki. Po tako fotogenicnem vikendu v Napierju pa sploh.
Napier - art deco capital
O tem kako veliko se vozimo na tem potovanju bova enkrat napisala poseben post - jaz pravim, da smo sli na best seller trip. Tako smo se po Kaikouri v petek pripeljali skoraj cisto do Napierja, ki je od Kaikoure oddaljen 6 ur voznje in tri ure trajekta (pojma nimam koliko je to km ;). Ustavili smo se pol ure pred Napierjem, saj na divje ne marava spati v mestih, ker je najpogosteje prepovedano.
Dejstvo je, da je obisk Napierja prav na vikend 19. in 20. feb najmocneje zaznamoval plan nasega potovanja. Ta vikend se je namrec dogajal Art Deco Weekend, ki je v totalno art deco mestu kot je Napier, res Best seller. Mesto je namrec leta 1931 popolnoma unicil najhujsi potres v zgodovini Nove Zelandije. In zgraditi ga je bilo treba na novo. Za Novo Zelandijo, ki naju arhitekturno ni niti najmanj impresionirala, je Napier zakon, saj so ga zgradili konsistentno, z obcutkom in stilom. Art deco stilom. In vsako leto februarja v spomin na potres in na novo mesto, ki je nastalo po njem, praznujejo t.i. Art Deco Weekend. To je dogodek, ki te prav zares vrne v prvo polovico prejsnjega stoletja - ljudje se zrihtajo v outfit tega casa, zloscijo old timerje in jih pripeljejo na povorko v mestu, po mestu se slisi stara glasba, nebo nad njim pa napolnijo stara letala. Cista out of time scena.
V Napier smo prisli v soboto dopoldan in takoj zavili v izposojevalnico oblek. Meni zal ni bilo nic prav in sem poiskala le klobuk, okrog vratu perle in sem bila cist ok. Klara je bila cudovita v svoji koktejl oblekici, ki jo je prav tako okrasila s perlami in klobukom, daddy pa si je kupil 50' kapo in bil zelo zadovoljen.
Art Deco, here we come! Pocutili smo se kot v filmu. Z besedami kar tezko opisem sceno, ki je bila fenomenalna, totalen skok v preteklost. Tudi vreme je bilo perfektno. Kot je Maretu nekdo rekel - photographer's paradise. Zvecer smo se malo poplesali, kar je Klara komaj cakala. Cist je podivjala na plesiscu.
Danes je bil osrednji dogodek piknik, ki se je raztezal v centru mesta ob plazi. Ljudje so prinesli polno dobrot in kar tekmovali med sabo v tem kdo bo imel lepsi in bolj avtenticen servis. Vse je bilo zrihtano v nulo. Vreme nam je bilo malo manj naklonjeno, a rahel dez je vendarle pocakal do poznega popoldneva, ko je vecina ljudi ze pospravljala svoje 'razstavne prostore'.
Dez - dober izgovor za nas novi premik - tole pisem ponoci (nedelja, 20.2.) dve uri iz Napierja, tik pred Tongarirom, kamor gremo jutri drugic poskusit sreco z lepim vremenom :).
Dejstvo je, da je obisk Napierja prav na vikend 19. in 20. feb najmocneje zaznamoval plan nasega potovanja. Ta vikend se je namrec dogajal Art Deco Weekend, ki je v totalno art deco mestu kot je Napier, res Best seller. Mesto je namrec leta 1931 popolnoma unicil najhujsi potres v zgodovini Nove Zelandije. In zgraditi ga je bilo treba na novo. Za Novo Zelandijo, ki naju arhitekturno ni niti najmanj impresionirala, je Napier zakon, saj so ga zgradili konsistentno, z obcutkom in stilom. Art deco stilom. In vsako leto februarja v spomin na potres in na novo mesto, ki je nastalo po njem, praznujejo t.i. Art Deco Weekend. To je dogodek, ki te prav zares vrne v prvo polovico prejsnjega stoletja - ljudje se zrihtajo v outfit tega casa, zloscijo old timerje in jih pripeljejo na povorko v mestu, po mestu se slisi stara glasba, nebo nad njim pa napolnijo stara letala. Cista out of time scena.
V Napier smo prisli v soboto dopoldan in takoj zavili v izposojevalnico oblek. Meni zal ni bilo nic prav in sem poiskala le klobuk, okrog vratu perle in sem bila cist ok. Klara je bila cudovita v svoji koktejl oblekici, ki jo je prav tako okrasila s perlami in klobukom, daddy pa si je kupil 50' kapo in bil zelo zadovoljen.
Art Deco, here we come! Pocutili smo se kot v filmu. Z besedami kar tezko opisem sceno, ki je bila fenomenalna, totalen skok v preteklost. Tudi vreme je bilo perfektno. Kot je Maretu nekdo rekel - photographer's paradise. Zvecer smo se malo poplesali, kar je Klara komaj cakala. Cist je podivjala na plesiscu.
Danes je bil osrednji dogodek piknik, ki se je raztezal v centru mesta ob plazi. Ljudje so prinesli polno dobrot in kar tekmovali med sabo v tem kdo bo imel lepsi in bolj avtenticen servis. Vse je bilo zrihtano v nulo. Vreme nam je bilo malo manj naklonjeno, a rahel dez je vendarle pocakal do poznega popoldneva, ko je vecina ljudi ze pospravljala svoje 'razstavne prostore'.
Dez - dober izgovor za nas novi premik - tole pisem ponoci (nedelja, 20.2.) dve uri iz Napierja, tik pred Tongarirom, kamor gremo jutri drugic poskusit sreco z lepim vremenom :).
četrtek, 17. februar 2011
Kiti
Zadnji postanek na juznem otoku, ki sva se ga oba zelo veselila, je Kaikoura, kjer je mozno videti kite. Ti zivijo relativno blizu obale (no, ni bojazni, da jih srecas med plavanjem - tudi, ce bi bila voda dovolj topla, da bi to pocel ;) zato, ker se povrsinsko in globoko morje tu srecata zelo blizu kopnega. In whale watching je v Kaikouri velik biznis. Ponudniki ogledov ponujajo refund, ce kita ne vidis, kar je glede na njihovo 98 odstotno uspesnost, redko. Ker je za oglede spodnja meja tri leta, sva sla z Maretom na ogled vsak posebej. Najprej sva mislila, da bo zadeva primerna tudi za Klaro, a sva si kasneje premislila. Cast prvega izleta je pripadla meni. Popoldansko morje je bilo tisti dan ze precej razburkano, zato sem pojedla neko zeliscno tableto proti slabosti. In ni mi bilo zal. Na poti nas je tako premetavalo, da je marsikdo posegel po vreckah, ki so bile zataknjene za stole. Kita smo kar nekaj casa iskali, sli cez drn in strn, in na koncu smo ga nasli! Ker je bil na povrsini ze nekaj casa, vse skupaj pa se tam zadrzi kakih 10 minut, nas je kar katapultiralo s stolov, ko je kapitan ustavil ladjo. Kit - sorta sperm whale - je mirno lebdel na povrsini, vsake toliko pihnil iz nosa in se cez kake tri minute poslovil od nas. Bila sem kar malo razocarana, da je bilo tako kmalu konec. Razveselila me je informacija, da bomo iskali naprej. Kmalu so sporocili, da je se en kit na vidiku. In tega smo si privoscili ful time. Na ladji vznemirjenje in bezlanje kot v mravljiscu, v vodi mir in spokojnost. Trenutek in vecnost.
Vodic na ladji je o kitih povedal veliko zanimivega. Zelo se mi je vtisnila v spomin pripoved kitove porodne izkusnje. Ob porodu zenske kitovke sklenejo krog okrog rojevajoce mame, da ustvarijo mirno in varno okolje za mamo in mladica, ob njej pa sta ena ali dve babici, ki pomagata. Se en dokaz, da je narava polna modrosti in ponuja odgovore na najglobja vprasanja.
Danes (17. feb) je sel do kitov tudi mare. Morje je bilo bolj mirno a videli so 'le' enega kita. Opazovali pa so lahko tudi albatrosa, pticjega velikana, ki ga je sicer prakticno nemogoce videti tako blizu kopnega in je srecanje z njim se en privilegij Nove Zelandije.
Vodic na ladji je o kitih povedal veliko zanimivega. Zelo se mi je vtisnila v spomin pripoved kitove porodne izkusnje. Ob porodu zenske kitovke sklenejo krog okrog rojevajoce mame, da ustvarijo mirno in varno okolje za mamo in mladica, ob njej pa sta ena ali dve babici, ki pomagata. Se en dokaz, da je narava polna modrosti in ponuja odgovore na najglobja vprasanja.
Danes (17. feb) je sel do kitov tudi mare. Morje je bilo bolj mirno a videli so 'le' enega kita. Opazovali pa so lahko tudi albatrosa, pticjega velikana, ki ga je sicer prakticno nemogoce videti tako blizu kopnega in je srecanje z njim se en privilegij Nove Zelandije.
Naročite se na:
Komentarji (Atom)