Darja Rudolf Čenčič

Kar je najprej izgledalo kot povod za težave, se je na koncu izkazalo kot recept za uspeh. Namreč, ko smo se v petek, 5. februarja, zvečer v Zagrebu čekirali za let do Istanbula in naprej do Manile, so na okencu opazili, da bi sodeč po letalski karti na letalo morala 'druga maretova žena', Darja. Po uri negotovosti so nas na koncu le spustili na avion. Skoraj kot nagrada za neprevidnost je bila slisati tudi novica, da so nas na 10 ur dolgem nočnem letu od Istanbula do Manile, povišali v business class. To je pomenilo, da smo imeli sedeže, ki so se polegli v postelje, vsak svoj precej velik ekran, skoraj gurmansko večerjo ob svečah, zajtrk a la card, nobene gneče, bolečih nog, vratu in hrbta; o neprespani noči in zmečkanem obrazu, ki sva ga vajena iz preteklosti, ne duha ne sluha. Pot je bila gladka, praktično idealna, saj se nismo nič prekladali po letališčih - zaradi zamude že v Zagrebu, smo v Istanbulu takoj nadaljevali z letom proti Manili. V Manilo smo prišli v soboto ob sedmih zvečer po lokalnem času, poiskali hotel ob letališču in šli direkt spat.

O tem, kako se bo vrniti domov v economy classu, pa raje še ne razmišljamo ;). Verjetno si bomo luksuz na Filipinih kmalu izbili iz glave, Manila je že dajala tak vtis.