Te vrstice niso namenjene opisu soncne dobrodoslice, ki smo je bili delezni v Queenstownu in Wanaki, kjer prezivljamo zadnja dva dneva, ali maretovi tremi pred jutrisnjim bungee jumpingom. Danes se nam je zgodilo nekaj, cesar ne bomo nikoli pozabili in upam, da se nam ne bo vec ponovilo...
Sli smo na izlet s parnikom po jezeru Wakatipu ob katerem lezi Queenstown. Po pristanku je maretovo pozornost pritegnil ledeni bar in je zavil vanj. Midva z Dorianom sva mu sledila, mislec da je enako naredila tudi Klara. A cez kako minuto sva ugotovila, da je ni. Ko se na najine klice ni odzvala, sva pomislila, da se je skrila, kar vcasih rada naredi. A po minuti, dveh, nama je postalo sumljivo. Zacela sva letati naokrog in jo se glasneje klicati. Nic. Pritegnila sva pozornost mimoidocih ljudi, ki so prijazno pomagali in gledali, ce bi jo kje videli. V mislih se mi je odrolal najhujsi scenarij, ki sem ga odganjala, kricala in iskala naso malo zvezdico med ljudmi. Hvala bogu za majhna mesta in malo gnece na NZ. Kmalu so mi ljudje namignili, da so jo videli in da ze tecejo za njo. Klara je bila hitra kot blisk in se je v teh nekaj minutah oddaljila vsaj za kakih 300 m. Komaj sem ji sledila, na klice se ni odzivala. Neka zenska jo je ujela in skupaj sta me pocakali. Ko smo vsi prisli k sebi (jaz sem rabila najvec casa), je razlozila, da jo je bilo najprej malo strah, ko naju v mnozici ni videla, potem pa se je odlocila, da gre do avtodoma (zapomnila si je kje smo ga parkirali dan prej in mislila, da je tudi danes tam) in po tej odlocitvi je ni bilo vec strah. Tekla je, da bi bila cimprej tam... Res je pametna nasa punca, a tokrat sva ji razlozila, da naj zaupa najinim izkusnjam in si naslednjic, ce bi se slucajno se kdaj izgubila, pocaka na mestu, kjer se je to zgodilo.
Vceraj sva se pogovarjali o adrenalinu in danes ga je bilo pri meni na delu veliko, prevec...
nedelja, 13. februar 2011
Ledeniki
Na poti od Nelsona do glacier country-ja kot mu pravijo, ni kaksnih zanimivih reci, pa se slabo vreme smo imeli. Svetla tocka poti je bila, da smo si v Hokitiki, kjer so znani po izdelovanju nakita iz zelenega zada (jade), ki ga kopljejo na NZ, vsi, celo Dorian nakupili verizice z obeski. Zad nam ni bil tako vsec pa smo kupili taksne bele iz kosti, razen klare, ki si je izbrala roza kristal.
Malo depresivni od nizkega pritiska in dezja, ki nas je spremljal odkar smo zapustili Nelson, smo prispeli do prvega od dveh ledenikov - Franz Josef in se v se vedno oblacnem vremenu odpravili proti njemu. Posebnost obeh ledenikov je, da se spusca led zelo nizko, skoraj do nivoja morja. Se pred parimi dnevi smo se veselo kopali v zelo toplem morju in v mislih smo bili se vedno precej poletni. Zato nas je to kontrastno ledenisko vzdusje s svezim zrakom in hladnim vetrom presenetilo. Clovek enostavno ne pricakuje tako alpinisticnih obcutkov na tako nizki nadmorski visini. Zaradi intenzinvega dezja smo v dolini Franza Josefa lahko obcudovali stevilne slapove. Led ima zelo lepo modro barvo, tako da sva kljub relativno slabi vidljivosti naredila veliko fotografij. Na sam ledenik pa zal nismo mogli, tja bi sli lahko samo z vodici... Naslednji dan smo se odpravili se na drugi ledenik, Fox. Tam zaradi slabega vremena se dan prej dostop sploh ni bil mogoc. Podivjane reke so unicile dostopno pot in ko smo prisli, so jo veliki bagerji ravno popravljali. Ledeniska dolina je bila polna ledenih skal, ki jih je reka naplavila iz ledenika. Ledenik Fox je bil sicer podoben Franz Josefu, s to razliko, da smo lahko sli blizje (priblizali smo se mu na dobrih 100m) in da je iz dna ledenika tekla skozi tunel mocna reka, v katero se je iz ledenikovih sten lomil led. Slisati je bilo kot grmenje nevihte, kar je bilo spet dozivetje... Popoldan smo se odpravili proti Haastu, lepi vasici v kateri smo prespali v kempu s prijetnimi skupnimi prostori. Klara in Dorian sta imela stevilne igrace in sta se na najino zadovoljstvo lepo igrala, jaz pa sem spekel palacinke. Te sem Klari obljubil ze takrat, ko smo si na poti do ledenikov ogledali t.i. Pancake rocks, ki so bile v slabem vremenu manj impresivne kot na razglednicah, obsijane s soncem.
Malo depresivni od nizkega pritiska in dezja, ki nas je spremljal odkar smo zapustili Nelson, smo prispeli do prvega od dveh ledenikov - Franz Josef in se v se vedno oblacnem vremenu odpravili proti njemu. Posebnost obeh ledenikov je, da se spusca led zelo nizko, skoraj do nivoja morja. Se pred parimi dnevi smo se veselo kopali v zelo toplem morju in v mislih smo bili se vedno precej poletni. Zato nas je to kontrastno ledenisko vzdusje s svezim zrakom in hladnim vetrom presenetilo. Clovek enostavno ne pricakuje tako alpinisticnih obcutkov na tako nizki nadmorski visini. Zaradi intenzinvega dezja smo v dolini Franza Josefa lahko obcudovali stevilne slapove. Led ima zelo lepo modro barvo, tako da sva kljub relativno slabi vidljivosti naredila veliko fotografij. Na sam ledenik pa zal nismo mogli, tja bi sli lahko samo z vodici... Naslednji dan smo se odpravili se na drugi ledenik, Fox. Tam zaradi slabega vremena se dan prej dostop sploh ni bil mogoc. Podivjane reke so unicile dostopno pot in ko smo prisli, so jo veliki bagerji ravno popravljali. Ledeniska dolina je bila polna ledenih skal, ki jih je reka naplavila iz ledenika. Ledenik Fox je bil sicer podoben Franz Josefu, s to razliko, da smo lahko sli blizje (priblizali smo se mu na dobrih 100m) in da je iz dna ledenika tekla skozi tunel mocna reka, v katero se je iz ledenikovih sten lomil led. Slisati je bilo kot grmenje nevihte, kar je bilo spet dozivetje... Popoldan smo se odpravili proti Haastu, lepi vasici v kateri smo prespali v kempu s prijetnimi skupnimi prostori. Klara in Dorian sta imela stevilne igrace in sta se na najino zadovoljstvo lepo igrala, jaz pa sem spekel palacinke. Te sem Klari obljubil ze takrat, ko smo si na poti do ledenikov ogledali t.i. Pancake rocks, ki so bile v slabem vremenu manj impresivne kot na razglednicah, obsijane s soncem.
ponedeljek, 7. februar 2011
Nas prvi teden na Novi Zelandiji
Nova Zelandija - nazaj na zacetek
Ob prihodu v Auckland v nedeljo, 30. januarja ob 4h popoldan smo takoj prevzeli avtodom. Ker imamo enak model kot v Avstraliji, je bil prevzem hitrejsi, hvala bogu pa smo opazili tudi nekaj pomanjkljivosti, ki jih sicer ne bi: dva kompleta posode in pribora, premalo pokrival in brisac, skratka nastimali so ga za dve osebi in ne za 4. Dejstvo je, da v resnici ni prav veliko druzin v tem majhnem modelu avtodoma. No, razen, kot jim midva receva, hipijasev, ki spijo v tamalih avtodomih brez mansarde in kuhinje. Teh sva na juznem otoku srecala kar nekaj.
Torej, iz Aucklanda smo sli direkt v Tongariro park, kjer smo zeleli doziveti prvo novozelandsko zanimivost v nacionalnem parku s tremi vulkani in tudi na ta nacin praznovati maretov rojstni dan. V park smo prisli pozno zvecer in spali na divje, zjutraj pa se na zalost zbudili v oblacno in hladno jutro. Japanke smo zamenjali z nogavicami in cevlji, majice brez rokavov z vetrovkami, klobuke s kapucami. Obetal se je dez. Zato je obisk nacionalnega parka odpadel. V tem vremensko nenaklonjenem dnevu pa smo vendarle naredili nekaj zabavnega. Ker smo bili na vulkanskih tleh polnih termalnih vrelcev, smo si privoscili kopanje v toooplem bazenu, kjer je temperatura vode presegla 35 stopinj. To je prava stvar zame!, se je veselila Klara, ki je prvic zaplavala pod vodo z masko in snorklom. Doriana smo oblekli v fredov obroc in nasmeh na njegovem obrazu je bil se vecji. Midva pa kot receno - srecna otroka, srecna starsa. To je bil vrhunec dneva in trenutki, s katerimi smo pocastili maretovih 38 let.
Pozno popoldan smo odrinili naprej. Do wellingtona je bilo precej voznje in ob prihodu nekaj po enajsti zvecer, sva bila oba ze precej utrujena. Glavnino naslednjega dne smo preziveli v muzeju Te papa, o katerem sva ze pisala. Prespali v pristaniscu, cakajoc na trajekt naslednje jutro ob 8h zjutraj. Noc je bila vetrovna in dezevna in pozibavanje avtodoma je blagodejno vplivalo le na malcka. Midva sva se zjutraj zbudila precej neprespana. Nama bo pa za vedno ostala v zabavnem spominu anekdota mojega vecernega lulanja, ki je bilo sredi pristanisca, kjer so nas obkrozala ostala vozila in beton, precejsnji izziv. O tem, kako sem se znasla, pa ne tukaj ;).
Voznja s trajektom je bila razgibana, klari je bilo slabo in pozdravil jo je sele ogled filma tik pred pristankom v mestecu Picton na juznem otoku. Nebo se je odprlo, posijalo je sonce in mi smo se spet lahko preoblekli v nam bolj ljuba lahka oblacila in obutev. Po kratkem pikniku, kjer smo pojedli slastne jagenckove zrezke (logicna izbira za mesojedce na NZ), smo sli direkt do Nelsona. Ker voznjo po navadi zdruzimo z dorianovim spancem (ko je buden se rad pritozuje) smo si vinograde in vinotoce na poti ogledali le iz avta. V hladilniku pa sva imela eno steklenico rdecega, ki nama jo je podarila Tania iz Britza, Samojcanka, ki smo ji bili simpaticni.
Nelson in Abel Tasman
Nelson nas je ocaral ze na prvi pogled in dnevi, ki so sledili, so le se okrepili te obcutke. Plaza v Nelsonu je bila polna skoljk in Klarino raziskovanje je dobilo nov zalet. Plimovanje je tu tako izrazito, da se je plaza popoldan odprla dalec proti morju in njeno veselje je bilo veliko. Tudi voda je bila presenetljivo topla - 24 stopinj in ob poznem popoldanskem soncu si dobil prijeten obcutek, da je v njej enako toplo kot zunaj.
Prespali smo v kempu v kraju Kaiteriteri nekoliko juzneje - na zacetku nacionalnega parka Abel Tasman, v prijaznem zatisnem zalivu. Ker smo se vozili zvecer, smo se ob napisih na stojnicah ob cesti 'cherries', 'strawberies', 'kiwies' le oblizovali in upali na to, da si bomo sveze sezonsko sadje lahko privoscili cimprej. V tem delu NZ je namrec veliko sadovnjakov in nekateri sadje ob cesti prodajajo kar po sistemu self service - na sadju so napisane cene, zraven pa je kovinska skatla, v katero vtaknes denar. Velika mera zaupanja v kupce, ki je mi seveda nismo zlorabili.
Naslednji dan je bil miren, soncen, uzivali smo na zlati plazi, kot novozelandci s ponosom imenujejo plaze z zlatorumenim peskom. Oprala sem perilo, ki se ga je v dobrih dveh tednih nabralo za tri stroje in zvecer sem se ob prijetnem vonju cistega perila pocutila kar malce zmagoslavno.
Vremenska napoved za petek, 4. februar ni bila najlepsa in odlocila sva se, da jo mahnemo cez Mt. Takaka (ca. 40 minut ovinkaste ceste) Na losose. In to ne kakrsnekoli losose. Na losose, ki si jih sam ulovis. Mare se je izkazal za izvrstnega ribica, saj je v jezercu s cca. 7.500 gojenimi lososi 1,3 kg mrcino ujel v dobrih petih minutah. Komaj sem uspela malo pofotkat in posnet akcijo, ze ga je vlekel iz vode. Klara je bila ob zacetnem navdusenju potem, ko je bilo treba ujetega lososa pokoncati, zalostna in je spet rekla, da jemo prvec mesa in zivali. Godrnjala je tudi se potem, ko je pojedla zajeten kos te dimljene ribe. Brez dileme pa je bila nad predhodnim obiskom mini zivalskega vrta, kjer je lahko pestovala morske prasicke in iz roke hranila ovce, konje, osle... in jegulje, veliko bolj navdusena. Z maretom sva bila presenecena, da jegulje zivijo tudi 100 let in vec, od tega tudi do 25 let v reki in se sele potem - nekatere - odlocijo za selitev v morje, druge pa ostanejo za vedno v reki.
Pupu springs in kopanje v reki Takaka sta glavna poudarka nasega zadnjega dne v tem delu NZ. Izviri Pupu so maorska sveta tocka. Gre za enega najvecjih sladkovodnih izvirov na svetu s kristalno cisto vodo. Cistost vode je sveta tudi njihovim sedanjim skrbnikom, tako da se vode zaradi moznosti okuzbe ne smes niti dotakniti, kar je prispevalo k misticnosti izkusnje. Bilo je vroce, mi pa potrebni ohladitve. 19 stopinj, kolikor jih je imela reka v kateri smo se vsi pogumno okopali, je bila idealna resitev. Pred slovesom od Nelsona smo se se zadnjic predali uzitkom na najboljsi mestni plazi kar smo jih do sedaj videli. Mareta je zvecer cakala se dolga voznja do Westporta.
Ob prihodu v Auckland v nedeljo, 30. januarja ob 4h popoldan smo takoj prevzeli avtodom. Ker imamo enak model kot v Avstraliji, je bil prevzem hitrejsi, hvala bogu pa smo opazili tudi nekaj pomanjkljivosti, ki jih sicer ne bi: dva kompleta posode in pribora, premalo pokrival in brisac, skratka nastimali so ga za dve osebi in ne za 4. Dejstvo je, da v resnici ni prav veliko druzin v tem majhnem modelu avtodoma. No, razen, kot jim midva receva, hipijasev, ki spijo v tamalih avtodomih brez mansarde in kuhinje. Teh sva na juznem otoku srecala kar nekaj.
Torej, iz Aucklanda smo sli direkt v Tongariro park, kjer smo zeleli doziveti prvo novozelandsko zanimivost v nacionalnem parku s tremi vulkani in tudi na ta nacin praznovati maretov rojstni dan. V park smo prisli pozno zvecer in spali na divje, zjutraj pa se na zalost zbudili v oblacno in hladno jutro. Japanke smo zamenjali z nogavicami in cevlji, majice brez rokavov z vetrovkami, klobuke s kapucami. Obetal se je dez. Zato je obisk nacionalnega parka odpadel. V tem vremensko nenaklonjenem dnevu pa smo vendarle naredili nekaj zabavnega. Ker smo bili na vulkanskih tleh polnih termalnih vrelcev, smo si privoscili kopanje v toooplem bazenu, kjer je temperatura vode presegla 35 stopinj. To je prava stvar zame!, se je veselila Klara, ki je prvic zaplavala pod vodo z masko in snorklom. Doriana smo oblekli v fredov obroc in nasmeh na njegovem obrazu je bil se vecji. Midva pa kot receno - srecna otroka, srecna starsa. To je bil vrhunec dneva in trenutki, s katerimi smo pocastili maretovih 38 let.
Pozno popoldan smo odrinili naprej. Do wellingtona je bilo precej voznje in ob prihodu nekaj po enajsti zvecer, sva bila oba ze precej utrujena. Glavnino naslednjega dne smo preziveli v muzeju Te papa, o katerem sva ze pisala. Prespali v pristaniscu, cakajoc na trajekt naslednje jutro ob 8h zjutraj. Noc je bila vetrovna in dezevna in pozibavanje avtodoma je blagodejno vplivalo le na malcka. Midva sva se zjutraj zbudila precej neprespana. Nama bo pa za vedno ostala v zabavnem spominu anekdota mojega vecernega lulanja, ki je bilo sredi pristanisca, kjer so nas obkrozala ostala vozila in beton, precejsnji izziv. O tem, kako sem se znasla, pa ne tukaj ;).
Voznja s trajektom je bila razgibana, klari je bilo slabo in pozdravil jo je sele ogled filma tik pred pristankom v mestecu Picton na juznem otoku. Nebo se je odprlo, posijalo je sonce in mi smo se spet lahko preoblekli v nam bolj ljuba lahka oblacila in obutev. Po kratkem pikniku, kjer smo pojedli slastne jagenckove zrezke (logicna izbira za mesojedce na NZ), smo sli direkt do Nelsona. Ker voznjo po navadi zdruzimo z dorianovim spancem (ko je buden se rad pritozuje) smo si vinograde in vinotoce na poti ogledali le iz avta. V hladilniku pa sva imela eno steklenico rdecega, ki nama jo je podarila Tania iz Britza, Samojcanka, ki smo ji bili simpaticni.
Nelson in Abel Tasman
Nelson nas je ocaral ze na prvi pogled in dnevi, ki so sledili, so le se okrepili te obcutke. Plaza v Nelsonu je bila polna skoljk in Klarino raziskovanje je dobilo nov zalet. Plimovanje je tu tako izrazito, da se je plaza popoldan odprla dalec proti morju in njeno veselje je bilo veliko. Tudi voda je bila presenetljivo topla - 24 stopinj in ob poznem popoldanskem soncu si dobil prijeten obcutek, da je v njej enako toplo kot zunaj.
Prespali smo v kempu v kraju Kaiteriteri nekoliko juzneje - na zacetku nacionalnega parka Abel Tasman, v prijaznem zatisnem zalivu. Ker smo se vozili zvecer, smo se ob napisih na stojnicah ob cesti 'cherries', 'strawberies', 'kiwies' le oblizovali in upali na to, da si bomo sveze sezonsko sadje lahko privoscili cimprej. V tem delu NZ je namrec veliko sadovnjakov in nekateri sadje ob cesti prodajajo kar po sistemu self service - na sadju so napisane cene, zraven pa je kovinska skatla, v katero vtaknes denar. Velika mera zaupanja v kupce, ki je mi seveda nismo zlorabili.
Naslednji dan je bil miren, soncen, uzivali smo na zlati plazi, kot novozelandci s ponosom imenujejo plaze z zlatorumenim peskom. Oprala sem perilo, ki se ga je v dobrih dveh tednih nabralo za tri stroje in zvecer sem se ob prijetnem vonju cistega perila pocutila kar malce zmagoslavno.
Vremenska napoved za petek, 4. februar ni bila najlepsa in odlocila sva se, da jo mahnemo cez Mt. Takaka (ca. 40 minut ovinkaste ceste) Na losose. In to ne kakrsnekoli losose. Na losose, ki si jih sam ulovis. Mare se je izkazal za izvrstnega ribica, saj je v jezercu s cca. 7.500 gojenimi lososi 1,3 kg mrcino ujel v dobrih petih minutah. Komaj sem uspela malo pofotkat in posnet akcijo, ze ga je vlekel iz vode. Klara je bila ob zacetnem navdusenju potem, ko je bilo treba ujetega lososa pokoncati, zalostna in je spet rekla, da jemo prvec mesa in zivali. Godrnjala je tudi se potem, ko je pojedla zajeten kos te dimljene ribe. Brez dileme pa je bila nad predhodnim obiskom mini zivalskega vrta, kjer je lahko pestovala morske prasicke in iz roke hranila ovce, konje, osle... in jegulje, veliko bolj navdusena. Z maretom sva bila presenecena, da jegulje zivijo tudi 100 let in vec, od tega tudi do 25 let v reki in se sele potem - nekatere - odlocijo za selitev v morje, druge pa ostanejo za vedno v reki.
Pupu springs in kopanje v reki Takaka sta glavna poudarka nasega zadnjega dne v tem delu NZ. Izviri Pupu so maorska sveta tocka. Gre za enega najvecjih sladkovodnih izvirov na svetu s kristalno cisto vodo. Cistost vode je sveta tudi njihovim sedanjim skrbnikom, tako da se vode zaradi moznosti okuzbe ne smes niti dotakniti, kar je prispevalo k misticnosti izkusnje. Bilo je vroce, mi pa potrebni ohladitve. 19 stopinj, kolikor jih je imela reka v kateri smo se vsi pogumno okopali, je bila idealna resitev. Pred slovesom od Nelsona smo se se zadnjic predali uzitkom na najboljsi mestni plazi kar smo jih do sedaj videli. Mareta je zvecer cakala se dolga voznja do Westporta.
sreda, 2. februar 2011
Te papa
Danes smo zjutraj dokazali, da pocasi utrjujemo jutranjo rutino v kempih. Kot vojaki (umiti, nahranjeni, urejeni) smo samo par ur po prebujanju drveli po avtocesti v Wellington, glavno mesto NZ. Po priporocilu smo vecino dneva namenili baje najboljsemu muzeju v NZ te papi. V sestih nadstropjih je v muzeju mozno doziveti in dojeti najbolj bistvena kulturna in naravna bogastva, ki jih ta dezela skriva.
Izvedeli smo, da NZ strese cez 1000 potresov letno (veliko od njih lazjih), ker sta oba otoka na sticiscu dveh tektonskih plosc. Celo Wellington je zelo ogrozen zaradi cesar so dolocene zgradbe, ki jih smatrajo za nacionalni pomen (med njimi tudi te papa in parlament na primer) zgrajene na posebni fleksibilni plosci, ki tudi v primeru najhujsega potresa zasciti stavbo. V muzeju smo si pogledali oddelek o lavi in potresih (imajo celo simulator potresa), o kopenskih in morskih zivalih (tu je zanimiv orjaski ligenj iz antarktike v formalinu), o maorih in njihovi kulturi ter moderni NZ in priseljevanju skozi cas. Za otroke je odlicno poskrbljeno z interaktivnimi igrami, kljub temu sva klaro le tezko animirala. Najbolj jo je navdusila demonstracija izbruha lave o kateri smo intenzivno debatirali. Dorian je prvi peturni obisk muzeja odlicno prestal - modro je opazoval dogajanje in proti koncu lepo zaspal.
Po ogledu te pape odidemo v internet cafe v hostel. Tam je na tablah polno utrinkov popotovanj teenagerjev in reklam za adrenalinske izlete. S Tanjo ugotavljava kako drugace je potovati z otroci...
Izvedeli smo, da NZ strese cez 1000 potresov letno (veliko od njih lazjih), ker sta oba otoka na sticiscu dveh tektonskih plosc. Celo Wellington je zelo ogrozen zaradi cesar so dolocene zgradbe, ki jih smatrajo za nacionalni pomen (med njimi tudi te papa in parlament na primer) zgrajene na posebni fleksibilni plosci, ki tudi v primeru najhujsega potresa zasciti stavbo. V muzeju smo si pogledali oddelek o lavi in potresih (imajo celo simulator potresa), o kopenskih in morskih zivalih (tu je zanimiv orjaski ligenj iz antarktike v formalinu), o maorih in njihovi kulturi ter moderni NZ in priseljevanju skozi cas. Za otroke je odlicno poskrbljeno z interaktivnimi igrami, kljub temu sva klaro le tezko animirala. Najbolj jo je navdusila demonstracija izbruha lave o kateri smo intenzivno debatirali. Dorian je prvi peturni obisk muzeja odlicno prestal - modro je opazoval dogajanje in proti koncu lepo zaspal.
Po ogledu te pape odidemo v internet cafe v hostel. Tam je na tablah polno utrinkov popotovanj teenagerjev in reklam za adrenalinske izlete. S Tanjo ugotavljava kako drugace je potovati z otroci...
Nothing to declaire
Nau mai oz. dobrodosli na Novi Zelandiji! Triurni let iz sydneya smo pohrustali za malo malico. zdaj smo namrec ze v polni potovalni formi, tako da pakiranje, tranzit in letenje obvladamo.
Na Novi Zelandiji so podobno ali se bolj kot v Avstraliji strogi glede vnosa zivil in ostalega zivega kar bi lahko prizadelo njihov edinstven habitat. Tako ze na letalu izpolnis en precej podroben obrazec za stvari, ki jih prinasas s sabo. Najbolj strogi so glede sveze hrane, dotaknejo pa se npr. tudi kemp opreme in cevljev - na katerih bi lahko bili ostanki zemlje...
Kot izkuseni popotniki smo bili na to pripravljeni in smo vse, razen baby hrane, ki je dovoljena, pojedli na avionu. Mare me je zato zelo strogo pogledal, ko so na carini vendarle zahtevali podroben pregled mojega nahrbtnika... ces, spet si nekaj pozabila.. Meni ni bilo nic jasno. Z napetostjo sem opazovala Maorko, ki je s svojo cvrsto, mocno roko brskala po nahrbtniku. Nisem si znala predstavljati kaj za vraga jo je zmotilo. Pa jih privlece ven - zogice za zongliranje?! Baje so v njih neka semena, ki so problematicna, zato so jih morali zadrzati. Pa kljub temu se ni bila pomirjena. Se je brskala in ven nato privlekla se plenice. Ker sem tudi tu kar se da okolju prijazna, kupujem neke naravne plenice, ki so izdelane na koruzni osnovi, tako da nam je grozilo, da bomo ostali se brez plenic. A so nam prizanesli. Ne vem, ce zaradi dojenckom prijazne naravnanosti ali pa so pac ocenili, da so bile plenice za novozelanski ekosistem manj nevarne kot zogice za zongliranje.
Po danasnjem obisku muzeja Te Papa zdaj bolj razumeva njihovo previdnost. Na Novo Zelandijo so priseljenci uvozili marsikatere zivalske in rastlinske vrste iz ostalih koncev sveta, zaradi katerih so izumrle stevilne rastline in zivali. Tako se je na primer jelen, ki se mu tu izvrstno godi in je lepsi kot kjerkoli drugje, zaradi pomanjkanja naravnih sovraznikov tako zelo razsiril po obeh otokih in pojedel veliko grmicevja in jagodicevja, ki je sicer hrana nekaterih pticev, da so ti ponekod iztrebljeni...
Na Novi Zelandiji so podobno ali se bolj kot v Avstraliji strogi glede vnosa zivil in ostalega zivega kar bi lahko prizadelo njihov edinstven habitat. Tako ze na letalu izpolnis en precej podroben obrazec za stvari, ki jih prinasas s sabo. Najbolj strogi so glede sveze hrane, dotaknejo pa se npr. tudi kemp opreme in cevljev - na katerih bi lahko bili ostanki zemlje...
Kot izkuseni popotniki smo bili na to pripravljeni in smo vse, razen baby hrane, ki je dovoljena, pojedli na avionu. Mare me je zato zelo strogo pogledal, ko so na carini vendarle zahtevali podroben pregled mojega nahrbtnika... ces, spet si nekaj pozabila.. Meni ni bilo nic jasno. Z napetostjo sem opazovala Maorko, ki je s svojo cvrsto, mocno roko brskala po nahrbtniku. Nisem si znala predstavljati kaj za vraga jo je zmotilo. Pa jih privlece ven - zogice za zongliranje?! Baje so v njih neka semena, ki so problematicna, zato so jih morali zadrzati. Pa kljub temu se ni bila pomirjena. Se je brskala in ven nato privlekla se plenice. Ker sem tudi tu kar se da okolju prijazna, kupujem neke naravne plenice, ki so izdelane na koruzni osnovi, tako da nam je grozilo, da bomo ostali se brez plenic. A so nam prizanesli. Ne vem, ce zaradi dojenckom prijazne naravnanosti ali pa so pac ocenili, da so bile plenice za novozelanski ekosistem manj nevarne kot zogice za zongliranje.
Po danasnjem obisku muzeja Te Papa zdaj bolj razumeva njihovo previdnost. Na Novo Zelandijo so priseljenci uvozili marsikatere zivalske in rastlinske vrste iz ostalih koncev sveta, zaradi katerih so izumrle stevilne rastline in zivali. Tako se je na primer jelen, ki se mu tu izvrstno godi in je lepsi kot kjerkoli drugje, zaradi pomanjkanja naravnih sovraznikov tako zelo razsiril po obeh otokih in pojedel veliko grmicevja in jagodicevja, ki je sicer hrana nekaterih pticev, da so ti ponekod iztrebljeni...
Blue mountains
Nasa zadnja postojanka pred odhodom na Novo Zelandijo so bile Blue Mountains, hribovita zakladnica narave ob Sydneyu. Dejansko gre za nacionalni park, katerega komercialno glavna atrakcija so tri kamnite skale imenovane Three sisters, ki po eni izmed legend predstavljajo tri sestre, ki so okamenele in ker je vrac, ki jih je zacaral, umrl v vojni, so take ostale se dandanes. Mare je moral klari zgodbo o teh sestrah (ki vkljucuje seveda tudi ljubezenski zaplet) ponoviti vsaj petkrat, saj jo je le to ohranjalo pri relativno dobri volji, ki je za celo druzino kljucna. Ker ce je Klara slabe volje, smo vsi slabe volje ;). Razgled nanje je bil ob poznem popoldanskem soncu krasen, zaradi dolge poti iz Jervis baya, ki je trajala kakih pet ur, pa je bil to dejansko edini ogled, ki smo si ga v tem dnevu privoscili.
Naslednje jutro, v soboto, je bil na vrsti hi tech obisk jungle, ki pomeni kombinacijo voznje z zeleznico-najbolj strmo na svetu, gondole in enournega sprehoda po gozdu. Voznja z zeleznico nas je vse fascinirala (naklon je bil v najstrmejsem delu 52 odstotni in pomislila sem na to, da moram doriancka zaradi spremembe pritiska med spustom morda dojiti... Pa je prezivel brez ;). Za klarino hojo pa smo koncno nasli resitev - fotoaparat. Sprehod po lepi naravi ji sam po sebi ni dovolj zanimiv - razgled je iz vozicka ali ocijevega narocja prav tako lep. Aktivirala sem malega ixusa, s katerim je tudi ona dobila priloznost, da bo njen pogled na svet ovekovecen. In je kar slo, punca je hodila slabo uro, kar ni slabo in za njene razmere nadpovprecno. Tudi povratek nazaj na vrh z gondolo je bil zanimiv, saj smo si krosnje mogocnih evkaliptusov in gigantskih praproti lahko ogledali tudi iz pticje perspektive.
V soboto popoldan smo se vrnili v sydney in zadnjo noc pri ozijih oreziveli v hotelu. Lastni tus je bil luksuz in se je vsem prilegel. S klaro sva se pocutili tako nobl, da sva se odlocili za vecerno toaleto, v kateri sva se podali na vecerjo. Ocka nas je povabil v Mc Donalds.
Naslednje jutro, v soboto, je bil na vrsti hi tech obisk jungle, ki pomeni kombinacijo voznje z zeleznico-najbolj strmo na svetu, gondole in enournega sprehoda po gozdu. Voznja z zeleznico nas je vse fascinirala (naklon je bil v najstrmejsem delu 52 odstotni in pomislila sem na to, da moram doriancka zaradi spremembe pritiska med spustom morda dojiti... Pa je prezivel brez ;). Za klarino hojo pa smo koncno nasli resitev - fotoaparat. Sprehod po lepi naravi ji sam po sebi ni dovolj zanimiv - razgled je iz vozicka ali ocijevega narocja prav tako lep. Aktivirala sem malega ixusa, s katerim je tudi ona dobila priloznost, da bo njen pogled na svet ovekovecen. In je kar slo, punca je hodila slabo uro, kar ni slabo in za njene razmere nadpovprecno. Tudi povratek nazaj na vrh z gondolo je bil zanimiv, saj smo si krosnje mogocnih evkaliptusov in gigantskih praproti lahko ogledali tudi iz pticje perspektive.
V soboto popoldan smo se vrnili v sydney in zadnjo noc pri ozijih oreziveli v hotelu. Lastni tus je bil luksuz in se je vsem prilegel. S klaro sva se pocutili tako nobl, da sva se odlocili za vecerno toaleto, v kateri sva se podali na vecerjo. Ocka nas je povabil v Mc Donalds.
Japonci
Japonska je relativno blizu tako avstralije kot tudi nove zelandije, zato je logicno, da jih srecujemo na vseh bolj odmevnih turisticnih tockah. Prvic smo jih opazovali takoj po pristanku v sydneyu na bondi beach-u. Na plazi so mocni valovi in zelo vetrovno je, bucno torej, vendar so bili japonci tako stevilcni, da jih ni bilo moc zgresiti. Plesali so neke vrste kolo, se drzali za roko in veselo vriskali. Takrat so mi bili zabavni in naredil sem celo par fotk... Naslednji dan, ko smo obiskali opero v sydneyu pa so se mi posteno zamerili. Opero obdaja nekaksna avra magicnosti in ze prvic, ko sem jo videl pred leti, me je popolnoma prevzela. Je ena od stvari zaradi katerih sem se zelel v sydney vrniti. Ko smo se dobro usedli na ogromno stopnisce opere in se izljubili z Anilom, mojim Londonskim prijateljem je kar naenkrat pridrvelo kardelo japoncev, sigurno cez 100. Na zacetku so neumorno fotkali in snemali vsepovprek kot to vedno pocno, nic narobe, potem jih je par vsiljivo zacelo slikati klaro, kar je bilo nelagodno njej in potem se nama. Potem pa so v parih minutah prakticno zasedli opero. Po skupinah so zaceli odrasli ljudje zganjati eno otrocarijo za drugo. Eni so izredno glasno in neubrano peli in kricali in krilili z rokamu po vsakem komadu, drugi so se pol ure sli metuljcke in kot to pocne klara na zacetnih urah baleta letali gor in dol po stopnicah in seveda spet kricali in se rezali. Od lepe opere je ostalo bore malo... Po tem dogodku smo jih v zadnjem tednu srecali se parkrat in vedno bolj ali manj podobna scena.
Japonska kultura me je predvsem zaradi hrane zacela ravno dobro zanimati in vec ljudi me prepricuje v bogastvo in mistiko njihove kulture, no potem pa tole... Zmeden sem...
Japonska kultura me je predvsem zaradi hrane zacela ravno dobro zanimati in vec ljudi me prepricuje v bogastvo in mistiko njihove kulture, no potem pa tole... Zmeden sem...
Naročite se na:
Objave (Atom)