Nase potovanje je pri koncu. Pred nami je se zadnja noc in dolga pot nazaj v Slovenijo. Letimo prek Kuala Lumpurja in Pariza, relativno tekoce, pa vseeno bomo na poti 33 ur. Dolgo... Domov pridemo ob v sredo, 16. marca.
Dva meseca sta hitro minila. Klara se z mano ne bi cisto strinjala. Zadnje tedne je kar precej pogresala babi, Taco muco, prijatelje in vrtec. Zadnji teden tudi ze avtodom ;).
Preden smo sli, sem si predstavljala, da bomo na poti ravno toliko kot trajajo solske pocitnice. Zdelo se mi je blazno veliko.
Ko smo zabredli in prestavili v ler, sem izgubila obcutek za cas. Bilo je enkratno. Pa smo odkljukali Avstralijo, pa Novo Zelandijo in ko je bila za nami se Samoa, sem dojela, da se nas cas izteka. Auckland je ravno prav velik in kozmopolitanski, da je izvrstno zafunkcioniral kot zakljucni paket. Pocasi smo preusmerjali misli na Ljubljano. Vsaj pri meni je to zamortiziralo obcutek nostalgije ob koncu pocitnic.
Zdaj smo pripravljeni na povratek, veselimo se ponovnega snidenja z druzino in prijatelji ter zivljenja, ki nas caka.
Dva meseca sta bila dovolj, da smo se se kot druzina se bolj utrdili in povezali, se skupaj nasmejali, zabavali, se nakregali, pocrkljali in si odpocili. Bil je super odklop, ki upamo, da se nam se kdaj posreci.
Slovenija, prihajamo! Tri, stiri, zdaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar